Ena lahkotna poletna - kinolog ali kužkolog ali pesolog :-))

[Kalsang]

Kot prvo, pravilno se napiše "krdelo", ne "kardelo".

Kot drugo, kaj pravzaprav hočeš povedat?

[Leibniz]

Se opravičujem za pravopisno napako, oziroma pravopisne napake, ker vem, da jih je v mojih odgovorih kar precej in jih še bo, ker sem v glavnem na desni možganski polobli, včasih tudi mešam besede itd.... Kaj sem hotela povedati? No, če napravim povzetek: človek in pes sta drug drugemu ponudila pomoč pri preživetju, krdelo, v katerih je pes včasih živel, je nadomestila človeška družina, kjer pes najde svojega naljubšega člana tega pa ima za vodjo krdela, ki pa ni nujno tudi tisti član, ki mu mu zagotavlja preživetje, kar pomeni da V ODNOSU psa do člana ni na prvem mestu preživetje. Ampak to so moje izkušnje z psi, vključno z tistim, ki je živel z nami.
Ostalo so bili odgovori Jani, ki je spraševala, kaj razmišljamo, ko gledamo slike in filme ljubkih psov in ali menimo, da je pes lahko hvaležen gospodarju. Oboje sem odgovorila kot jaz zadevo vidim. Hvaležnost je sociološki dogovor, ki pomeni: jaz nekaj tebi, ti nekaj meni. Stvar torej napravimo, ker s tem zavarujemo sebe z mislijo, da nam bi v enakih okoliščinah nekdo drug ponudil pomoč, kot smo jo prej mi. To načelo poznajo vse živali, vključno tudi psi, je pa res, da ni tako zelo oblikovano kot pri nas. Kupovanje psov, zavoljo slik in filmov pa neodogovrno početje, pri katerem nastrada pes.

Z MANO SE NI TREBA STRINJATI. Saj imamo ljudje o najbolj preprostih stvareh in oblikah drugačno mnenje, zakaj ga ne bi imeli o teh zadevah.

Kar se pa tiče vprašanja kuža, pes itd... Moram povedati, da sem jaz vedno govorila ljudem, da imam doma psičko in ne psa. Tudi potem, ko je bila že odrasla. To sem počela predvsem zato, ker je bila moja kužka male rasti in se mi je zdelo preveč, če bi rekla, da je pes. Ljubkovalnih imen, pa sem imela na tisoče. Najbolj popularna so bila: kuža muža, mufi pufi, šmrklja prklja, šmrdulja mulja. Na vsakega se je odzvala z divjim mahanjem z repom in polizom po roki.

[Jana]

Od Lukovega pisanja je preteklo že kar veliko vode in ugotavljam, da je tudi v času in dogodkih, na katere se njegovo pisanje navezuje, podlaga za današnje dogajanje oz. predvsem za današnji odnos do psov.
Na fb je ob nekem strašljivem video posnetku (klik) Alenka iz Bajke pisala o neodgovornih mamah, ki se še potem, ko pes že ugrizne otroka, odzivajo povsem narazumljivo. Ker povsem paše v to temo, dodajam svoj komentar tudi sem:

Prepričana sem, da je poneumljanje s pisanjem vsega v pomanjševalnicah in temu spremljajoč odnos v zadnjih nekaj letih pripomoglo k vsesplošnemu poneumljanju in k popolnoma zglajzanemu odnosu do psov, pa tudi do drugih živali. Kako naj imajo otroci pravi odnos do psa, ko pa vsi okrog njega vpijejo o kužkih, srčkih, tačkah, briketkih, dekicah, hiškah ... (dopolni naj vsak sam) in se pri tem vedejo, kot da so stari le nekaj let? Samo okrog poglejmo in bomo videli, da o kužkih in tačkah in srčkih piše v glasilu, ki naj bi bilo edino strokovno v Sloveniji. Na tak način govorijo kinološki strokovnjaki na televiziji. Na tak način govorijo in pišejo, pa tudi izsiljujejo z bolj ali manj izmišljenimi zgodbami, z redkimi izjemami mnogi živalovarstveniki, med njimi celo društva, ki so v javnem interesu. Na tak način se izražajo znane osebnosti in politiki. Kužki (tudi 70 kilski in več), tačke, hiške, hrtki, dekice, copatki, plaščki, srčki, ušeski, gobčki, zobki, repki ... Kako pričakovat, da bo otrok, mladostnik ali odrasel razvil pravilen odnos do psa kot živega bitja? Kako pričakovati pravilen odnos, če ga pa nimajo in nam to na vsakem koraku še povdarjajo tisti, ki se oklicujejo za stroko - kinološko in živalovarstveno?