Zavetišče HORJUL

[bamfel]

Ko po fotkah sledim vašim varovancem se včasih pojavi zraven tudi Pupa, sploh pri Tristi. Pa sem res mislila, da se je stanje izboljšalo, da jim je nadomestna mama. Današnji zapisi in posnetki so pa vseprej kot to. Res čast tebi, Smetka, da sploh zmoreš to. Da ti ne prekipi. Da ne obupaš. Da še kar vztrajaš. In najvažnejše: da jo imaš rada. Pupa čuti to.
Na dopust bi pa najbrž najrajši šla na luno, tam bi bili čisto sami in bi se obe lahko odpočili.

[Lanabela]

Ali ste že poskusili s triptofanom? Ko je naša najstarejša psica (okrog 19) postala izjemno nemirna, ko ni zmogla ostati sama v kuhinji niti za trenutek in je dobivala napade panike, če je ostala sama v stanovanju, tulila in zavijala, cvilila da so bolela ušesa, celo noč coklala po sobi gor in dol... (delovala je čisto tako, kot senilni starčki že bolj proti koncu), je dobila za poskusit še triptofan  v obliki gela. Za poskusit, če bi slučajno delovalo. naj bi zmanjševal depresijo in strah ter izboljševal spanec. Pri njej je proti vsem pričakovanjem pomagalo. mogoče bi bilo vredno poskusiti, čeprav je vzrok težav povsem drugačen.

[fižolova župca]

Po par mesecih nečesa, kar ni niti bleda senca tega kot je Pupa, te precej razumem .
Se še spomnim, kako sem prve mesece zjutraj vedno najprej pogrela avto, da sem tamalo lahko v vrtec furala brez jakne in v copatih (čevlji in ostalo so bili v vrečki, ker sem jo tako lahko hitreje oddala), pa še tiste pol minute ko sem letela nazaj v avto sem gruntala, kaj ET tačas počne v avtu... al pa ko sem čakala na rezultate za kri v laboratoriju in se vmes nevemkolikokrat opravičila in šibala (kao nujno) ven nekaj preverjat, pa sem kljub temu našla čist zadihanega psa in zgrizen varnostni pas, s katerim je domnevala, da je poleg varnostnega sedežka z njim v avto nekako zaprta tudi ona... Pa če se spomnim, kako je sesula bivalno kletko na prafaktorje... In ena zunanja vrata, ko me je skoraj kap, ker me je 'ko pribita' čakala zunaj, pred bajto, zraven se je pa še Pici sončla... Pa kako sem iskala varstvo za vsakih ušivih pol urce in nervirala sestro, da se je po 50km vozila zato, da sem jaz lahko uredila nekaj na občini, ti niti najmanj ne privoščim. Pa kot rečeno ni bilo niti od daleč tako hudo.

Mene osebno ful nervirajo ljudje 'obešanke', ki mi ne dajo dihat, nisem pa vedela, da mi je tudi pri psu lahko to utesnjujoče. Pa je bilo in to še kako. Ti si me takrat streznila, ko si enkrat po mojem 'jamranju' napisala, naj čimprej obupam, če mislim. Pa ni bilo za obupat, ker je bilo daaaleč od tega, da bi bila stvar nepopravljiva, samo čas je rabila.

Če je pri Mirni zadeva nepopravljiva, če ni nikogra, ki bi ji sploh uspel vzbudit ugodje in če ona ne bo nikoli zadovoljna, niti mi nimalno ne, potem tu najbrž res ni kaj za tuhtat, ker si takega življenja gotovo ne zasluži ...

A Pupa je srečna, mislim takrat, ko je doma, s Polono in ima svoj red in rutino in vse pod kontrolo?

[sanco1a]

Mogoče bi si pa pomagali s kakšnimi manjšimi odmerki pomirjeval samo takrat, ko je v res izjemnih, stresnih situacijah, torej ko mora od doma. Da bi bilo obema malo lažje. Dvomim, da bi homeopatska ali zeliščna pomagala.
Jaz tega ne bi bila sposobna, bi bila bolj pod stresom kot pes.

[Smetka]

Mogoče bi si pa pomagali s kakšnimi manjšimi odmerki pomirjeval samo takrat, ko je v res izjemnih, stresnih situacijah, torej ko mora od doma. Da bi bilo obema malo lažje. Dvomim, da bi homeopatska ali zeliščna pomagala.
Jaz tega ne bi bila sposobna, bi bila bolj pod stresom kot pes.

Ja... Ampak takšni psi so malo na meji pri čemerkoli že, ko adrenalin dela svoje. Ko je bila sterilizirana, je dobila polno dozo za narkozo, pa še propofol v žilo. Sem počakala z njo, da je bila čisto zadeta in se šele potem odmaknila, pa je na vsak način hotela za mano. Ne moreš verjet, če ne vidiš psa v polni narkozi, kako hoče za tabo. Budna je bila pa naslednji hip po sterilizaciji, ko običajno še nekaj časa spijo, potem se pa počasi začnejo prebujat. Ker torej ne gre z manjšimi odmerki, bo šlo naprej z nikakršnimi  .
takoda, ni bil moj namen spravit kogarkoli v jok, samo povedat sem hotela, da včasih lahko daš vse od sebe, pa ne gre tako, kot bi želel. Mi gre blazno na živce pametovanje, ko pride do takšne situacije... pa ko se primerja z nesocializiranimi 8 tednov starimi mladiči (ki mimogrede zagotovo nikoli ne bodo povsem običajni) ali pa so ljudje prepričani, da oni bi pa gotovo zmogli drugače, samo zadosti časa in potrpljenja in ljubezni in kaj jaz vem česa vsega je potrebnega. Ni res, vedno se ne da - in takrat, ko se ne da, gre po mojem prepričanju za navadno mučenje zaradi bog ve kakšnih egotripov.

[Smetka]

Ujeti se jih očitno da; sploh ko jo gledam, kako vedno znova "zmrzne" pred kakršnimkoli zaprtim - napol odprtim tujim prostorom; zadeti pa tudi, ker je navsezadnje vendarle bila sterilizirana  . Si pa predstavljam, da bi z lahkoto ušla komu, ker si jaz takrat, ko nisem 100%, niti slučajno ne upam opustiti uporabo tako ovratnice kot oprsnice + dveh povodcev. Naša ni, pa še tega ne morem z gotovostjo trditi, ker ne vem.

[Sleepy]

Mi gre blazno na živce pametovanje, ko pride do takšne situacije... pa ko se primerja z nesocializiranimi 8 tednov starimi mladièi (ki mimogrede zagotovo nikoli ne bodo povsem obièajni) ali pa so ljudje preprièani, da oni bi pa gotovo zmogli drugaèe, samo zadosti èasa in potrpljenja in ljubezni in kaj jaz vem èesa vsega je potrebnega. Ni res, vedno se ne da - in takrat, ko se ne da, gre po mojem preprièanju za navadno muèenje zaradi bog ve kakšnih egotripov.

Še dobro, da imamo tebe 

[Lanabela]

Si predstavljam, da bi taki psi kot je Mirna lahko čisto lepo  živeli na kakšnem večjem ograjenem prostoru, v manjši skupini nekje do najvč 10, kjer bi živeli po svoje, brez mučne bližine ljudi. Če bi to imelo kakšen smisel seveda.

Triptofan sem omenila prav zato, ker gre za naravno zadevo, ki nima nekih opaznih stranskih učinkov. Pri naši tamali sta zalegli dve tubi in je zdaj v redu.
Sama sem bila silno proti uporabi takih in drugačnih pomiril in anksiolitikov, dokler me ni Lanina sicer pridobljena fobija k temu prisilila - zdaj nimam več predsodkov, sploh ker ponavadi sčasoma lahko zdravila nehaš dajati ali pa jih uporabiš samo takrat, ko veš, da bo kriza.

res je sicer, da ga ni zdravila na svetu, ki bi lahko nadomestil zamujeno socializacijo, lahko pa včasih toliko zmanjša strah, da pes sploh lahko začne normalno funkcionirat in se učiti. In res je žal tudi to, da v nahujših primerih niti zdravila nimajo zaželjenega učinka.