Bom dala sem, navezuje se na Mirno.
Pupa je bila sprejeta
21.7.2010. Posvojila sem jo jaz, ker druge možnosti ni in je tudi ni bilo. Nalepila se je name in to mislim precej dobesedno. Prve tedne ni bilo mogoče niti osnovne stvari v kopalnici opravit brez nje, od takrat do danes sva prišli tako daleč, da "smem" na teren in v trgovino. Vsa ostala odstopanja od rutine predstavljajo popoln stres zanjo in za ljudi, ki ostanejo z njo. Bega po hiši, cvili, joče, laja, odpira vsa vrata (oziroma neumorno kljuka po njih, ker moramo zaklepat), ne da se spati, hiperventilira, ne pomaga
nič, kar je meni znanega; poskusili smo vse mogoče.
Torej gre z mano, kamor je le mogoče. To zame pomeni popolno prilagajanje, ker ni sposobna prenesti vsega, kar prinaša svet zunaj doma. V neznanem nezavarovanem območju je na vrvici in ovratnici in na vrvici in oprsnici. Bega sem in tja in išče "izhode" (če jo imam na kratkem povodcu ob sebi, pa to pomeni, da se premakne le tako, da jo fizično naložim in odnesem). V avtu ji je kljub uporabi sredstev proti slabosti in postopnemu navajanju na smrt mučno in slabo. Nekaj ur vožnje pomeni, da je blizu dehidraciji od bruhanja in slinjenja, ne more piti vode v času potovanja. V novem okolju ji moram po 48-ih urah brez lulanja fizično iztisniti mehur, potem počasi gre na potrebo z veliko prepričevanja in seveda prilagajanja uram (ko ni ljudi) in iskanju terena (kjer ni ljudi). Ne sme biti niti prometa, ker potem obstane v pozi, s kakršno opisujemo "pohuljene volkove" in gleda v zrak, ker presodi, da od tam grozi velika nevarnost. Ne more se sprostiti, ves čas opazuje okolico in ko je totalno izmučena, kinka stoje ali sede. Ko se želiš usesti v gostilno in spiti kofe, jo je treba fizično prestavljati. Odpade čas dopusta v sezoni. Odpade sprehod ob stojnicah na morju ali kaj podobnega. Odpade druženje z ljudmi (ki jih v prostor, ki ga vzame za našega, ne pusti, ker čuva). Odpade odhod v trgovino, kadar želiš, ker je ne moreš pustiti "doma". Je pretirano navezana name in nisem našla načina, da bi to navezanost razpršila, kljub temu, da je vesela in sprejema moje prijatelje. Sem popolnoma odvisna od tega, koliko je ona sposobna prenest.
Torej, v tem skoraj letu, ki sva ga preživeli skoraj popolnoma skupaj (tudi spi v moji postelji, kar ni še nikoli noben pes, razen Blerčija, ki je spal v spalnici na tleh v svoji postelji - drugače ni mogoče, ker prav gotovo ne bi niti za minuto spal prav nihče v zavetišču), mi je uspelo, da me čaka pred vrati kopalnice in ne v kopalnici. In da grem lahko
dopoldan za nekaj ur na teren. To je pa tudi edini uspeh. Enkrat mi je uspelo izmuznit se iz mačjaka, pred katerim me je čakala v kuhinji in se splazit pod oknom, opravit nekaj stvari brez nje, pa sem naredila napako, ker nazaj nisem prišla iz mačjaka, pač pa v kuhinjo. Od tedaj ves čas preverja, kam bi lahko izginila in se me temu primerno drži. Pupa je do konca psihično moten pes, jaz pa tudi, ker jo imam in jo imam povrh vsega še do nezavesti rada.
Mirna je bistveno hujši primer. Za razliko od Pupe, ki je takoj na začetku
sama želela stik z mano, ga Mirna
ne želi. Ne z mano ne s kom drugim, ki je človek. V tem ne popušča niti za malo, kakršen koli stik, ki traja predolgo, se konča z drisko, lulanjem pod sebe in tresenjem ter renčanjem.
To je mučenje in to namerno - brez cilja, po mojem globokem prepričanju, zato bo uspavana.
Takole izgleda, ko hočem na kofe s svojim psom:
http://www.youtube.com/user/zavetisceChannel#p/u/0/NqBD4j1slM0Takole išče izhod, ko ve, da gremo proti avtu:
http://www.youtube.com/user/zavetisceChannel#p/u/2/1at81UjrS3kTakole ves čas "preiskuje teren":
http://www.youtube.com/user/zavetisceChannel#p/u/1/nPz0mTmBwK0Takole je v avtu:
http://www.youtube.com/user/zavetisceChannel#p/u/3/3FLoufmvgdc
Jana. Vse pravice pridržane.
