Zavetišče HORJUL

[sansa]

Oooo, super!

[steva cenejac]

Brita se v ponedeljek seli v nov dom, ki ga bo delila s Stevom.

 

Nič ne vem o tem

Bravo za vse uspehe pri posvojitvah, z uno kuro pa že veste, kaj boste naredili.

[moksa]

Sem danes končno "skočila" do ZH (res na hitro, ker sem morala šibat nazaj na Obalo). Čisto odtrgan plac, čudaški psi, ki nič ne rjovejo in tulijo po boksih  , zadovoljni mački, dve skulirani babi in Hepičop, ki se ti prilepi na rit in te ne spusti več (Gal me je itak komaj pogledal, smotko mali). Obljubim, da si naslednjič vzamem malo več časa, ampak mi je že bolj jasno, "kaj je pa takega tam gor" 

[moksa]

Jep
Je treba videt še kej druzga, ne samo domaće róute, so pravili moji nonoti

[Smetka]

sansa, sama se v celoti strinjam z njegovo izjavo. V veliki večini zavetišč (tudi mojem) preprosto niso dovolj dobri pogoji za bivanje živali na dolgi rok. Ja za nekatere, odločen ne za druge, odvisno tudi od sposobnosti prilagajanja in še mnogočesa. Jaz nikoli ne bi zadrževala živali pri življenju zgolj zaradi življenja. Če se počuti slabo, če se ne zmore prilagoditi, če ni dovolj financ in prostora za zagotoviti kvaliteto življenja, potem sem za evtanazijo in se popolnoma strinjam z Emeršičem.

[Jana]

Hm, glede na to, da so v vecih zavetiscih psi vec v boksih, macke pa v kletkah, kot kje drugje, se strinjam z Emersicem. Taksno zivljenje na dolgi rok ni nikakrsno oz. ni v dobrobit zivali. V primeru, ko gre za zavetisca, ki vzdrzujejo zivali le pri zivljenju, poleg cesar jim ne nudijo tistega, kar zival potrebuje - dovolj gibanja, socialne stike z drugimi psi in z ljudmi, ustrezno veterinarsko oskrbo ..., se vsekakor strinjam z evtanazijami.

Je pa problem sirsi in ne gre samo za pustiti ziveti ali evtanazirati.
Taksna zavetisca so hitro polna, posebej na podrocjih, kjer je problem zapuscenih zivali obseznejsi (taksen je tudi pri nas, pa ce priznamo ali ne). Oz. vec zivali prihaja v zavetisce, kot jih je posvojenih. Tako morajo dotok zivali v taksna zavetisca omejevati (ker pac ne praznijo prostorov), s tem pa ostajajo ostale zivali "na cesti", kar ni ok. Stroski v taksnem zavetiscu so veliko vecji, kot v "normalnih" zavetiscih, saj gre pogosto za bolne in stare zivali, za katere je vec stroskov za veterinarsko oskrbo, prehrano ... Stroske je potrebno kriti iz donacij lokalnih skupnosti in drugih, za kar je potrebna sirsa podpora. Z govorom o stroskih se moramo sprijazniti prav vsi, saj so le ti podlaga za odlicno oskrbo (dobra veterinarska oskrba stane, dobra hrana stane, dobra oprema stane ..., drugo pa pac ni relevantno, ce govorimo o ustreznem zivljenju zivali).

Pri nas zadeva (vsaj zdaj) najbrz ni izvedljiva tako, kot si nekateri no-kill zagovorniki predstavljajo. Prvic zato, ker se ni reseno nic od tistega, kar pomaga pri resevanju problema in vzdrzevanju normalnih razmer v no-kill zavetiscih: visoka splosna zavest prebivalstva o odgovorni oskrbi zivali, kar zmanjsuje stevilo zapuscanj, pozitiven odnos ljudi do sterilizacij in kastracij lastniskih zivali, s cimer se tudi omejuje trg zivali in s tem dotok novih zivali v zavetisca ..., splosen pozitiven odnos do posvojitev zapuscenih zivali, tudi starejsih in bolnih ... Drugic je problem donatorstvo, ki pri nas se ni na taksni ravni, kot je na zahodu, kjer imajo zelo dolgo donatorsko tradicijo, zaradi cesar je pri nas financiranje taksnih zavetisc vprasljivo. Na drzavo ni za racunati, ker njej je vseeno, predvsem je pa vseeno velikemu delu prebivalstva, ki pac nima tako pozitivnega odnosa do hisnih in drugih zivali, da bi namenili od svojega dohodka del sredstev za oskrbo zivali neodgovornih lastnikov. Tretjic je problem prostovoljcev, ki pac pri nas v resnici se ni tak, kot ga poznajo marsikje drugje. V taksnih zavetiscih ne gre za "takrat, ko imas cas", temvec gre za redno prostovoljstvo "po urniku", oz. za drugacne oblike, kot je pri nas zdaj bolj ali manj redno sprehajanje psov. Cetrtic je problem strokovnega osebja, predvsem ljudi, ki bi pse dnevno socializirali (strokovno) in pripravljali na posvojitve. Verjetno se kaj, pa se zdajle ne spomnim, je pa to nekako glavno.

Na zahodu se pri no-kill zavetiscih pogosto srecujejo tudi z zbiratelji, ki pac pod pretvezo no-kill zbirajo zivali. Poleg vsega tega pa so v resnici prava no-kill zavetisca redka, saj se predvsem izvaja sistem - "adoptable" and "treatable" se pustijo pri zivljenju in upajo na posvojitelje, "unadoptable" or "non-rehabilitatable" pa se evtanazirajo.

Ok, je ze Smetka napisala, pa bom vseeno dodala zgornje.

[Smetka]

Naši tamali, ki morajo preživeti čas do 15.8. v karanteni, so vsi zdravi, sterilizirani/kastrirani, dvakrat ali trikrat cepljeni, živahni, nagajivi in nasploh komaj čakajo sredino avgusta, ko bodo lahko zares začeli odhajat v nove domove. Samo sporočam, da je pri nas vse okej.

[Smetka]