No tole je bilo danes objavljeno v lokalnem trzinskem časopisu, upam, da bo moje pisanje kaj seglo v srca sokrajanov:
ZAVETIŠČE ZA ŽIVALI HORJUL – OD TAM LE NA ENAKO ALI BOLJŠEOb pojmu zavetišče za živali, mi seveda takoj pride na misel ograjen prostor s polno pasjimi boksi, glasnim laježem tamkajšnjih začasnih prebivalcev in žalostni pogledi izza mreže, ki milo prosijo za drugo možnost. Mlajša nikoli nisem marala obiskovati zavetišč, ker smo stanovali v bloku in o psu nikoli ni bilo govora, bolečina, ki bi mi jo v srcu pustili pogledi teh živali, pa bi bila zame prevelika. Pot me je prinesla v trzinski konec, kjer sem lahko uresničila dolgoletno željo. K hiši je natanko leto nazaj prišla Alba, sibirski husky. Prav zaradi Albe sem se vključila na nekaj spletnih forumov, kjer se debatira o psih. Tako sem izvedela za Polono in njeno zavetišče za živali v Horjulu.
7. maja smo se srečali vsi, ki Polono in njeno delo nadvse cenimo, na dnevu odprtih vrat. Takrat sem prvič obiskala Horjul. Na srečo nam je bilo vreme naklonjeno, tako da so psički res prišli na svoj račun. Preko dneva smo sprehodili pse, jih česali, umili vse bokse, najbolj pridni so prekopali zemljo in posejali novo travo. Dela res ni manjkalo, pa kljub temu nisem preko dneva zasledila enega obraza, iz katerega mu ne bi žarelo zadovoljstvo ob dejstvu, da nekaj malega pa sem pripomogel k boljšemu življenju teh psičkov. Imeli smo tudi srečelov in pa seveda pojedino.
Vtisi o obisku tistega dne so še zelo živi in zdi se mi, kot da je bilo včeraj. Navdušena sem bila nad kakovostjo bivanja teh zavrženih živali. Živali so socializirane, lepo hranjene, živahne in negovane. Presenetil me je odnos psov do lastnice zavetišča. V spominu mi je ostal mali pinč Walker, ki se je cel čas vrtel okoli njegove Polone. Vzeli so jo za svojo in veliko se nas je spraševalo, ali gre kateri od nje lahko sploh na boljše ter ali ima to zavetišče sploh upravičeno tak naziv, morda bi bilo bolje, če bi se imenoval kar Horjulski hotel.
Za razliko od drugih tovrstnih zavetišč, je lastnica oseba, ki si vzame čas za vsakega obiskovalca. Do potankosti ti pove lastnosti vsakega psa in muca. Pri njej ni olepšav in načela samo da pes gre.
Od šestih psov, ki sem jih tisti dan sprehajala, jih je pet že odšlo v nove domove in jim lahko zaželim le srečno. Odšlo je že tudi 6 mladičkov, ki jih je brezsrčnež pustil stare 1 dan v zabojniku za smeti. Polonine neprespane noči zaradi hranjena so se obrestovale. Na žalost prihajajo novi in tudi ti potrebujejo novo priložnost. Sama ne morem sprejeti še enega psa, vendar sem prepričana, da bom Horjul še obiskovala in sprehodila katerega od štirinožcev.
Zavetišče ima po novem tudi internetno stran
http://www.zavetisce-horjul.net/, kjer lahko preberete kaj več o trenutnih tamkajšnjih prebivalcih. Polona bo vesela vsakega vašega obiska in pomoči pri sprehajanju, česanju, zavetiščniki pa bodo veseli vsake ovratnice, povodca, odeje, ki je mogoče ostala le kot spomin na vašega ljubljenčka.
Torej dokažimo, da na svetu še obstajamo dobri ljudje.
Barbara Rink
Zraven sem priložila še eno slikco Kimija in Nike
Lep pozdrav,
Jana. Vse pravice pridržane.
