Zavetišče HORJUL

[fižolova župca]

Zala, sva očitno hkrati pisale, nisem videla...

[smilja]

Hvala Zala in fižolova župca. Se mi je zdelo, da je približno tako, Polona je sicer dobra prijateljica moje najboljše prijateljice, pa mi je malo razložila zadeve. Razumem razloge za tako "zaprt tip" zavetišča, ampak hkrati se vsi skupaj tukaj zgražamo nad t.i. ljubitelji živali in ljudi, ki imajo o njih popolnoma napačne predstave. Tisti, ki jih imamo res radi, pa se doslej zaradi določenih vzrokov nismo ukvarjali, pa smo se začeli in to radi počnemo, pa nam najboljše zavetišče, kjer bi se največ lahko naučili in, upam, tudi bili v pomoč, ni ravno "welcoming" in je zelo sumnjičavo do novih ljudi. Razumem tudi zakaj, a ne morem si pomagati, ne da bi vzel tega tudi malo osebno. Želimo si več ljudi, da se spozna z dejanskimi razmerami, da se nauči ravnati z živalmi in z njimi lepo živeti, hkrati pa ... Zato sem nekako zmeden, razumem, a vseeno ... Pa brez zamere. Lp, N.

[Smetka]

Še malo drugače: če konkretno psi nimajo reda, če lahko kdorkoli pride in hodi okoli pesjakov, so vznemirjeni. Za tistega, ki biva tu mesec dni ali manj, ni to nič hudega. Če pustiš psa brez reda, razvije vedenjske motnje, ki so velikokrat po mesecih, letu ali več iskanja doma zanj neodpravljive. To ni v njihovem interesu. Pa še nekaj je drugače, kot drugje: tu sem doma. Najbrž ga ni, ki bi na svojem domu več, kot je z zakonom predpisano, pa še dostikrat izven teh omejitev, želel imeti kogarkoli doma.

Ne predstavljam si, da bi lahko kakorkoli naredila več, kot naredim. Ne gre, ne da nočem.

[miskica]

Smilja, lahko ti povem svoje vtise v primerjavi med Horjulom in kakim drugim zavetiščem. In za kar gre verjetno zasluga Poloninemu redu: ko prideš do Horjula, ne slišiš že 50 ali 100 metrov na daleč dretja horde psov. To me je šokiralo, ko sem prvič obiskala eno drugo slovensko zavetišče. Tuljenje že na dalječ, tuljenje, ko stopiš not...
Tega v Horjulu ni. Ob mojem prvem obisku sem bila tam dobro uro. Edini korajžneš, ki se je takrat skušal dreti, je takoj slišal šefico Polono in je bilo spet mir.
To je tista dodana vrednost.

Ko sem obiskovala pesota potencialnega posvojenca v tistem drugem zavetišču, je bil dečko v stresu ves čas, čeprav je bil tam že nekaj mesecev. Naša Horjulka in njen cimer, pa tudi dudar, ki me je s Polono pričakal ob tistem prvem obisku na vratih, pa so bili vsi skulirani. Nekako tako, kot vsak vzgojen lastniški pes, ki na lastnem dvorišču sprejme novega obiskovalca. To je razlika, ki sem jo jaz začutila v Horjulu - da so vsi psi tam kot bi bili edini in lastniški. Da to dosežeš, pa morajo verjetno biti tvoja prva prioriteta oni, ne pa dober PR s širšimi javnostmi.

[smilja]

Bom takoj ji to sporočil. Sam dokler se midva uskladiva ... Že da me pride obiskat v novem fletu, je dolgo časa trajajoča procedura, A enkrat bo že ... Mora biti!

[smilja]

Aja, samo še to (silly me), kaj je in kje je Gala? Pa oprostite Lep vikend, N.

[Smetka]

V Logatcu so 4 prostoživeče (sicer redno hranjene, seveda), ki imajo 14 mladičev, kotenih od 10.5. dalje. Večina je za zdravit, ker imajo (vsaj) vnete oči.
Saj pravzaprav le delim informacijo z vami, rešila jo bom že nekako. Prva mačka je prišla pred tremi leti, prvi klic na pomoč je prišel danes. Mislim...