Zavetišče HORJUL

[Smetka]

Nikoli nisem pisala dnevnika, najbrž ni bilo dovolj časa. Včasih se mi zdi, da je tale naš forum zdaj prav to...ene vrste dnevnik. Le da ni samo zame. Pišem o njih, ki se me dotaknejo; zato, da bi se še koga.
Zdajle mi je tako težko, da sploh ne vem, kaj naj naredim, kam naj se dam, da bo bolje. Poslovila sem se od mojega mačkona, sedem let sva preživela skupaj in se učila...kako toliko časa živeti z levkozo. Zgleda, da sva se oba naučila, kar sva se morala. Del življenja je odhajanje, saj vem...tudi tistih, ki jih imamo radi. Boli pa nič manj, tudi če veš. Polno hišo imam...učk in tačk in smrčkov. Sem zadovoljna, da so živi in zdravi in da bodo nekega dne našli svoj kavč. Prazno je pa vseeno.
Imejte jih radi, vse svoje...kakor pač izgledajo in kdorkoli že so.

[Rossy]

Smetka, na tej strani monitorja sedi nekdo, ki čuti in je žalosten skupaj s tabo 

[svrk]

Smetuljka,
moje sožalje. Nas je pred dobrim letom zapustil Švrki in si predstavljam, kako ti je. In nimam besed tolažbe.
Danes se ga rada spomnim, kadar se zavem, česa vsega me je naučil, ali kakšne vragolije je počenjal, ali kako me je hodil tolažit, če sem bila bolna in dobro se počutim, ker vem, da mu je bilo dobro pri nas. On je bil naš sonček, mi pa njegov. In tako naj bi vedno bilo.
In tak sonček je bil tebi tvoj muc in ti si bila njegov sonček. Amen.
Lp Nada
 

[Xena]

Zlezejo nam pod kožo in zasedejo naše srce. Drugače ne gre, drugače ne znamo, ne moremo. Pa tudi nočemo. Počaščeni, da smo bili lahko del njihovih življenj, da so nam dali vse, kar so imeli, tudi in predvsem sebe. Tak je bil tudi Tači... in tako bo ostal.



Katarina

[dog_lover]

Solze mi polzijo po licu, ker vem kaj čutiš... edino kar lahko v tem trenutku izdavim iz sebe je: "Polona, drži se!"

[Royalty]

Ob takih trenutkih se vedno spomnim na dan, ko je odšel naš prvi kuža. Tiste žalosti ob besedah veterinarja, da se operacija ni izšla (imel je tumor), kot smo pričakovali...se bom spominjala celo življenje. Vsi člani družine smo jokali tam v čakalnici. Naslednjih nekaj dni sem preživela kot v transu, noči brez spanja...v glavnem grozno je bilo. Sploh tiste prve dni. Potem pa čas prinese svoje, začne celit rane, ko se misli zbistrijo lahko začneš razmišljati o tem, da je bilo živalci s tabo lepo, da si ji omogočil najlepše in najboljše življenje po svojih močeh.

Zato Polona, drži se. Po vsakem dežju posije sonce, tvoj muci pa je zdaj v mačjih nebesih kjer čaka nate, da se enkrat spet srečata.

Lp,

Damjana

[Sleepy]

  saj ni kaj dosti za govorit.... 

če si sposodim eno tujo misel, ki mislim, da je bila sicer mišljena za druge situacije, pa vseeno:

ne obžaluj, ker se je končalo, bodi vesela, ker se je zgodilo...

[Smetka]

Punce, hvala za obisk, hrano, sprehajanje in slike.