Doberman je pasma, ki ji klasičen način šolanja kot je pri nas v navadi in je najbolj dovzeten za malinoise in NO, ni pisan na kožo. Kaj lahko namreč dosežeš, da psa "ubiješ" z nešetetimi potegi z ovratnico na zateg, sovraži, če ga siliš na prostor v mokro travo (ali bog ne daj celo sneg!!!) in sila se ponavadi ne obnese, če pa ga npr. udariš, ko noče hoditi ob nogi, zgubljaš njegovo zaupanje in se te začenja bati. Seveda obstajajo izjeme v podobi izjemno dominantnih samcev, kjer je trda roka vsekakor potrebna, sicer je kmalu jasno, kdo je gospodar položaja. A taki primerki so v današnji (recimo slovenski vzreji) redki. Pasma je postala silno prijazna in od nekdanje ostrine ni ostalo nič. Zato je večina dobermanov danes vzrejena za razstave, za delo na poligonu (obramba ) pa so postali neprimerni in premalo plenski, zato "ščipajo" v rokav. Seveda pa se plenski nagod lahko ob primernem vodji tečaja dobro razvije in zato vseh ne gre metati v isti koš. zanimiv je tudi vpogled v rodovnik, kjer se vidi, kdo od prednikov ima opravljen IPO 3, IPO 2, ali pa samo ScH 1, opravljen bogve kje po sili razmer , da je samec dobil vzrejno. Pomembno je, iz katere linije pes izhaja , za tvojega pa mislim, da je glede na prednike kar obetaven za delo. Vsekakor življenje z živahnim , radovednim dobermanom, ki ga kar razganja od želje po psihičnem delu , ni enostavno, zato je to pasma, ki poleg dnevnega divjanja potrebuje tudi delo - šolanje, kjer mu z nagrado in pohvalo vsakič višamo veselje do dela. Pogoj je, da si TI tisti , ki ga hraniš, TI tisti, ki ga vodiš na sprehod in da NIKOLI ne hodiš na poligon s psom potem, ko je prej eno uro tekal na sprehodu in se igral z drugimi psi. To naj celo nebi bilo zaželjeno ( kar mi ni všeč), saj doberman hitro skuži, da je tekanje po travniku prijetneje kot hoja poleg ali vaja naprej. Ugotovi, na kaj se tvoj pes bolj "pali": na hrano ali na igračo. To uporabi za nagrado. Iz izkušnje pa ti lahko povem, da je na dan , ko je delo sprehod skorajda prepovedan
. Pes je nabit z energijo in delal ti bo z veseljem. Težava je le pri nečem: pasma se tako zelo naveže na eno osebo, da zanjo ne obstaja nihče drug. to pa ni lahko kadar hočeš iti kam pa psa ne moreš vzet s seboj. Potem ure in ure strmi na cesto, ne je in je kup nesreče. meni se je kar srce trgalo, ko sem to doživljala.
Znana slovenska tekmovalka in sodnica je svojega psa zaprla pod mizo, ki je bila okoli ograjena z mrežo. pes je moral 3 dni pred tekmo gledati dogajanje okoli sebe , smel je le na potrebo in bil je lačen! Pes je jasno delal kot mašinca, saj mu je to bilo edino zadovoljstvo in način, da sprosti nakopičeno energijo.
To pa so dejanja, ki jih jaz osebno ne odobravam (imam premehko srce). Z mojimi psi smo prišli do izpita C (90-94-89), dnevno naredimo vaje za poslušnost, da jih ne pozabi, sicer pa ne vzrejam in ne mislim, zato je nekje za naše potrebe čisto dovolj. sicer pa ostajam pri svojih 8-10 km na dan in skušam psici omogočiti najbolj prijetno življenje brez stresa, kajti, ko psa izgubimo, nam je žal za vsa maltretiranja na poligonih in sopihanja na vročih razstavah. Moje vodilo je :dolgo in lepo življenje vsakega psa, ki ga bom imela.