malo offtopica, ampak si ne morem pomagat
dedkov brat se je pred leti poročil z neko žensko in se kasneje ločil.
tu je bil še začetnik
Potem pa sta se spet zbližala in se spet poročila. Zdaj živita skupaj.
evo, zdaj pa štima, ko si je nabral izkušnje in ni bil več začetnik
----------
poznam ljudi, ki imajo živali vrsto let, pa so še vedno začetniki.
recimo tu je bila že večkrat debata o nevzgojenih malih hreščečih pasjih tečkah, ki težijo in šavsajo ljudi brezveze.
taki lastniki so zame začetniki, pa magari imajo 20+ letni staž sobivanja z nevzgojenimi minihundusi, ki jih imajo sicer v bistvu zelo radi. primerov je verjetno malo morje.
ne vem kakšne škode malo hreščalo verjetno vseeno ne dela, dokler je dimenzija takšna, da jo skrbnik lahko fizično popolnoma obvladuje, kljub prikrajšanju za marsikaj lepega, kar bi si lahko privoščila, če bi skrbnik pravočasno in jasno postavil meje in pravila.
kar se tiče psov (o katerih nimam pojma niti ne ne vem kakšnih izkušenj), bi rekla, da je minimalna mera vzgoje oz. omejitev takšna, da pes ne posega v življenje in kakovost bivanja drugih bitij.
ljudje smo v tem smislu izredno podvrženi dunning krugerjevemu-efektu, ki deluje približno takole: če o neki stvari nimaš pojma, misliš, da veš ogromno o njej - se pravi - večji brezveznik si na nekem področju, bolj misliš, da si pameten. šele po tem, ko se o tisti zadevi začneš učiti in jo spoznavati, se zaveš, kako malo veš o njej. ampak "veleuma", ki misli da vse ve, je izredno težko pripraviti do tega, da bi se sploh začel učiti.
zato menim, da je začetništvo v veliki meri stanje duha in tu je pravzaprav ločnico po nekih objektivnih merilih težko postaviti.
zdi se mi, da sem tu na forumu prebrala, da je v nekaterih državah v primeru lastništva psa obvezno šolanje. to se mi sploh ne zdi slaba varianta. in tisti, ki se popolnoma zaveda, da mora sebe in psino peljati v šolo, biti dosleden in tako dalje, se mi ne zdi začetnik.
je pa še ena stvar, ki jo je pravzaprav tudi težko kvantificirati oz. certificirati, ker gre za precej izmuzljiv kvalitativen pojem, ki se mu reče ljubezen. ali je bil tisti kinolog, ki tepe svojega psa, o katerem je bilo zadnjič govora, začetnik? prav gotovo ne. kljub temu pa je psiho in kot tak neprimeren za lastnika katerekoli živali, o njegovih kolegih kinologih, ki pa so to spremljali leta in leta, ne da bi karkoli storili, pa imam tudi svoje mnenje. ali so tisti lastniki razstavnih psov, ki živijo v nemogočih razmerah o katerih je zadnjič nekaj napisala Lanabela, začetniki? prav gotovo ne. kljub temu pa so po mojem skromnem mnenju prav tako neprimerni za lastništvo katerekoli živali.
ali je nekdo, ki sicer psa še ni imel, ima pa jih rad, je odgovoren, se izobražuje, nabira znanje in se zaveda obveznosti, se je pripravljen marsičemu odreči itd. itd. primeren lastnik psa? vsekakor, čeprav je tehnično gledano čisti začetnik.
pol pa bodi pameten tukaj.
sama sem dolga leta preživela z muckom, ki sem ga dobila 1983. takrat je bila morda na razpolago knjiga, dve tri o mačkah, informacije več ali manj nedostopne, s/k in obiski veterinarja z mačkom (ki ima itak 7 življenj) pa več ali manj eksotika. zdaj, ko imam spet dve zverinici, se imam še vedno za začetnico, informacij je malo morje, zato se učim neprestano.
pa en lep večno začetniški pozdrav vsem