Beagle

[vesele tačke]

V nemški reviji sem pred kratkim zasledila oglas za oddajo odsluženih poskusnih beaglov. Ko sem raziskovala tematiko, sem z grozo prebrala, da je bilo v enem letu za poskuse uporabljenih samo v Nemčiji skoraj 7000 beaglov!! Pri nas, vsaj po mojih podatkih tega ni več, je pa kar nekaj kužkov, ki so to funkcijo opravljali v preteklosti in med njimi tudi naša štirinajstletna Sara. Njeno zgodbo in nekaj več informacij ter povezav na društva v Nemčiji in Avstriji, ki se ukvarjajo z oddajo beaglov boste našli na ****.

Pa se slikica naše Sare:





Maja Turk, dr. vet. med.

[Micika]

Ojej... saj me je kar strah vprašat... ampak - kakšne poskuse pa delajo na njih?

[Larra]

Ojoj...res groznoo
Kdo ki obvlada nemščino... So kje slike tistih, ki jih lahko posvojiš...?
LP

[Micika]

Groza... revčki sonca še vidijo ne dokler ne odslužijo svoje dolžnosti... 

[Larra]

Ojoj kakšni reveži...
Še border collia sta dva...
Jaz bi takoj kakšnega takega beagla posvojila, ampak se doma vrjetno nebi strinjali...
Upam da bo kdo od vas pomagal tem boščkom..
Vesele tačke, kakšno je boli oz. je kaj stanje vaše princeske Sare? Ste imeli kdaj težave z njo ...
LP

[vesele tačke]

Sara je bila poležena 15.3.1995 v Krki in ima njihovo evidenčno številko na notranji strani uhlja. Sicer pa je živela na Veterinarski fakulteti, kjer smo jo tudi mi dobili. Ko sem še študirala, so bili njihovi beaglčki v pesjakih, prav veliko, razen osnovnih zadev, pa se z njimi niso ukvarjali. O poskusih na njih ne vem prav veliko - študentje smo jih imeli za demonstracijo kliničnega pregleda (pregled bezgavk, poslušanje srca, merjenje temperature in utripa ter frekvence dihanja...) ter za kakšen odvzem krvi. Da bi kdo z njimi direktno slabo ravnal, nisem videla, žalostilo pa me je to, da so bili ves čas zaprti na betonskem dvorišču. Študentje z njimi veliko stika nismo imeli, razen ko jim je bilo treba počistiti - spominjam se, da so se vsi razbežali, ko sem stopila v pregrado. Eni so se skrili v pesjake, drugi so tekli levo-desno in lajali...bil je kaos. Sara je bila takrat med njimi, ampak meni se še ni sanjalo, da bo tale mali "želodek", kdaj našel pot v naš dom in naša srca.
Ko smo doma naenkrat ostali brez svojih dveh šnavcerk, sem si jaz kupila dolgo želenega rodezijskega grebenarja. Moja mami pa si je želela manjšega psa, ki ga bo lahko vzela v naročje. Moj edini pogoj je bil, da ima kratko dlako, saj je celotna nega - striženje, trimanje, odvozlavanje vozlov in čiščenja travnih ježkov iz kožuščka naših prejšnjih kosmatincev padla name. Nekako sva se dogovorili, da bova pogledali po azilih in ponudili dom kašnemu težje posvojljivemu psu - ponavadi so to starejši, psičke, kakšni, ki so razvili kakšno neželeno vedenje...v tistem pa sem dobila klic od kolegice veterinarke, ki mi je povedala, da so na Veterinarski fakulteti s poskusi prenehali in da oddajajo še zadnje beagle. Sicer so nehali že pred časom in so bili kužki nekaj časa v oskrbi na drugi lokaciji - v smislu pasjega hotela, kjer so imeli nekoliko bolj primerno življenje, vključno s sprehodi po gozdni okolici. Ko smo prišli spoznati Saro, sem z veseljem ugotovila, da je vzdušje čisto drugačno kot pred leti, da se osebje ukvarja z njimi, jih vodi na krajše sprehode in da so ves čas v sicer svojem boksu, ampak so v notranjih prostorih in v stiku z ljudmi in drugimi psi. Sara me najprej ni upoštevala niti malo. Dogovorili smo se, da pridemo še enkrat, tokrat z drugo psičko in če se bosta ujeli, gre enajstletna Sara z nami domov v Portorož. Vmes sem mami (ki je imela prav tiste dni rojstni dan) sestavila čestitko v imenu Sare, da jo "darilo" nestrpno čaka v Ljubljani in tako smo šli vsi v kompletu spet do Sare. Vse je potekalo super, na poti nazaj sta Sara in naša rodezijka že spali stisnjeni skupaj na zadnjem sedežu. Mi pa srečni.

Prve dni pri nas je bila Sara samo v svoji kletki. Šla je ven toliko, da se je kje na skrivaj polulala, potem pa "frrrrrrr" nazaj noter. Če si jo klical in jo vabil, ni prišla, ampak se je prihulila k tlom ali pa zlaufala v kletko. Isto je bilo tudi, ko si hotel iti na sprehod. Bala se je avtomobila, ko je bila pa enkrat noter, pa je bilo ok. Ko se je navadila na nas, pa je bila še vedno nezaupljiva do vseh ostalih. Jokala je, ko je bila sama. Nasploh se je držala "pri tleh". Smo pa kmalu videli, da je zelo radovedna in se ful veseli novih krajev (jasno, veliko novih vonjev) Če zdaj, po dveh letih skupnega bivanja potegnem črto, lahko povem, da je Sara naredila velike korake tudi pri nas, čeprav sem bila prepričana, da so res veliko že naredili na fakulteti tista zadnja leta pred oddajo. Najprej jo je bilo treba prepričati, da je avto fajn - ko je pogruntala, da se gre z avtom na izlet, zdaj vedno, ko gremo ven, prav išče, kje je avto. Treba jo je bilo tudi navaditi, kje se lula in čeprav se še zgodi tu pa tam kakšna "nezgoda", smo se to v glavnem zmenili. Kar me je zadnje dva meseca razveselilo in se mi je zdel prav velik napredek, je bilo to, da zdaj že veseljem pride sama od sebe (ali pa na klic), skoči na kavč in se uleže zraven nas za zasluženo dozo božanja. Tudi ko primem v roko njen fleksi, se le še redko teče skrit. Pride k vratom z dvignjenimi uhlji in vidnim navdušenjem, pa tudi rep od časa do časa že dvigne v skoraj "beagle držo". Opažam tudi, da gre na sprehodu zdaj že skoraj na redni bazi pozdraviti kakšnega človeka, ki jo vabi k sebi. Le še gužve in hrupa se včasih zboji. S srečevanjem psov Sara ni imela nikoli težav, raje ima bolj umirjene. Take energetske bombe, kot je naša druga psička, ki ji prilafuajo z neverjetno hitrostjo mimo glave, ji grejo malo na živce in jih ignorira (v upanju, da jo bodo pustile pri miru). S takimi bolj umirjenimi pa se celo poigra (samo ti ponavadi pa njo ignorirajo). Sicer pa doma Sara odlično shaja ne samo z našo drugo psičko (spita skupaj), ampak tudi z obema našima mucama in tudi občasnimi obiskovalci, psi ali mucki, ki jih imamo v začasni oskrbi/na obisku.

Pri Sari spodbujamo in nagrajujemo če pokaže samozavestno obnašanje, pazimo, da naloge niso pretežke in da napreduje postopoma. Od "klasičnih" vaj je sta na repertoarju "sem" in pa "Sara" (za pozornost) in to je zdaj že zelo v redu. V glavnem imamo se fajn, si smo super srečni, da smo skupaj in nobeden od nas (mislim, da lahko rečem tudi za Saro) ne razmišlja veliko o preteklosti. Spomnila sem se spet na to problematiko, ko sem našla aktualen oglas za oddajo bivših poskusnih beaglov v tisti reviji, kar sem že napisala nekaj postov nazaj in se mi je zdelo pomembno, da povem tudi naprej, da se te stvari še dogajajo v tujini. Kajti po mojih podatkih v Krki že kar precej časa nimajo več psov. Ampak to neuradno, nobenih pordobnosti ne vem. Sicer obstajajo protokoli in standardi o oskrbi laboratorijskih psov, od obvezne socializacije do načinov zmanjšanja bolečine pri nekaterih poskusih, ampak psi potrebujejo še druge stvari, ki jim pa tako življenje ne more nuditi - ljubezen in vzgojo "svojega" človeka, svoj dom in okolje, ki jim nudi dovolj različnih doživetij. In če je kdaj res, da se od svojih štirinožcev kaj naučimo, je to v Sarinem in mojem primeru še kako res - kako se razveseli vsake malenkosti - takrat ji prav zažarijo očke... kdaj tudi zameri in pokaže, da ji kaj ni prav, ampak je vedno pripravljena pogledati, da zadeve le niso take, kot so se ji zdele prvi trenutek...
Pri nas je torej zgodba s srečnim koncem - je pa res, da se ukvarjaš s stvarmi, ki so za katerega drugega kužka samoumevne. Ampak vse se da, če se hoče. Upam, da sem s svojim pisanjem in opozorilom vseeno koga spodbudila, da se bo morda odločil, da posvoji beaglčka iz laboratorija. Aja, morda velja dodati tudi to, da so ti kužki v glavnem vsi kastrirani in sterilizirani, tako da ni nadaljnjih neželenih razplodov.

[Vixen]

vesele tačke, če se zelo ne motim, sva bili na faksu sošolki (Petra Berce).

Če se jaz prav spomnim, so imeli beagli, ki smo jih imeli na vajah pod kožo vgrajen nek srčni spodbujevalnik ali nekaj takega; poskuse pa so delali medicinci in ne veterinarji.
Fajn, da si se zavzela za eno od beaglic. Tam v pesjakih se nobene tudi dotaknit ni dalo, samo en samček je bil res prijazen. In super, da so se sploh lotili socializacije.

Lp, 5ra

[vesele tačke]

Larra, če želiš spoznati Saro, se lahko zmeniva za kak sprehod! ;-)