mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
nedelja, 24.11.2024 : 02:23:24

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: Kako je živeti z nemškim bokserjem?
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: Kako je živeti z nemškim bokserjem?  (Prebrano 8232 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : torek, 22.11.2005 : 22:15:31 »

Vsi lastniki nemških bokserjev ste vabljeni, da v tej temi predstavite zivljenje s svojim boksijem Cheesy.

Kaksna pravila veljajo za objavo v tej temi, si lahko preberete tukaj.
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #1 : sreda, 21.12.2005 : 19:05:32 »

Luna, Mega in Bučka

LUNA

"Kateri kužek bo naš?" sem vprašala teto Verico, medtem ko je (slabe volje) pomivala posodo. "Luna", je odgovorila. Luuuuna, sem si mislila, Luuuuna, kako lepo ime. Bili smo na obisku v Zagrebu, pri teti Verici, katere psička Tena je imela mladičke. Male nemške bokserje. Ne spomnim se, kako majhna sem bila takrat, spominjam pa se tega obiska. Sedaj vem, da teta Verica ni bila slabe volje, ko je odgovarjala mali otroški tepki, bila je žalostna. Naslednji dan smo se odpeljali domov z našo Luno. Prva bokserka, ki je prestopila naš prag in osvojila naša srca.

Samih začetkov se slabo spominjam. Vem, da je moj brat prišel pome v vrtec in Luna ga je spremljala. Hoditi smo morali zelo počasi, ker je psička še grozno drobencljala, še bolj kot jaz! Danes vem, da je psičko poleg drobencljanja zaustavljalo še vohljanje. Ja, danes vem več o psih.

Luna nas je spremljala celih 13 let. Od mojih najzgodnejših do uporniških srednješolskih dni. Zgodnje začetke osnovne šole sem preživljala v spoznavanju odgovornosti do psa. Zelo sem ponosna na svoje starše, ki so mi odgovornost predstavili kot nekaj povsem vsakdanjega. Brez prisile, brez kazni, samo z ljubeznijo do psov. Ko je odbilo konec zadnje šolske ure sem tekla domov in z Luno šla do štreke. Bila sem zelo ponosna, ker moji sošolci tega niso razumeli.

Luna je bila nežna psička, zelo prijazna do psov in ljudi. Spremljala nas je skorajda povsod. In to zelo rada. Grozno nerada je ostala sama doma, takrat je pokazala nestrinjanje s krajo hrane, kakšnim kupčkom sredi dnevne sobe, s pogrizenimi novoletnimi okraski. Znala je tudi odpirati vrata in tako nam je (bolj za hec, ker smo v tem vsi zelo uživali) pomagala pozdraviti obiskovalca, ne da bi sami sploh vstali iz udobnega fotelja.

V svojih zrelih letih je postala gluha, pa je ni pravzaprav to nič hudo motilo. Še naprej je bila naša prijazna Luna, samo malo manj intenzivno se je odzivala, je raje uživala v svojem miru. Ko je imela 13 let in 4 mesece smo se od nje poslovili. Bila je bolna in obnemogla, rak ji ni prizanesel. Njen zadnji teden je bil ena sama bolečina spoznavanja resničnosti in dejstva, da se poslavljamo. In poslovili smo se 19.decembra 1990.





MEGA

Mega je prišla na svet dan preden smo izgubili Luno. Prepričani, da bo bolečino izgube premagalo samo novo prijateljstvo, smo po Kinologu našli novo leglo bokserjev. Ne spomnim se, da bi se sploh pogovarjali ali bo nov kuža tudi bokser. To je bilo tako samoumevno. In februarja 1990 smo se iz Ilirske Bistrice odpeljali z našo novo bokserko. V rodovniku naše nove psičke je pisalo ime Miss in da je jelenje barve, kot Luna. No, ja, mi smo ji rekli kar Mega, barve pa da je tigraste.

Kako prav smo imeli, da bo Mega pomagala preživeti žalost! Šele v njenih norčavih trenutkih sem se spomnila kako pridna in nežna je bila Luna in kako jo pogrešam. Ampak ta trenutek je hitro minil, Megica je bila moja ljubica. Moja čuvajka, jaz pa njej zavetje in če hočete, potuha. Starša še danes razlagata, kako pridna je bila Mega prve dni v novem domu. Kljub prepovedi padanja na finto cmeravega kužka, mi srce ni dalo pustiti jokajoče tigrice, tako same in osamljene sredi dnevne sobe. Sem šla tja, jo vzela v sobo in naredila za vedno mojo.

Mega ni bila pretirano prijazna do ljudi, pa tudi do ostalih psičk ne. V ljudeh je znala začutiti dobroto in takrat ni bilo konec navdušenja, do večine pa je bila odklonilna ali malo zlobna. Ne, v Mego ni bilo pametno siliti in hliniti prijaznosti, čeprav ni nikoli nikogar poškodovala. V resnici je iz njenega gobca prihajalo gromozansko grmenje, iz oči je švigalo hudo sovraštvo, ampak kdor je Megico res poznal…. Bila je močna, norčava do svojih zadnjih dni, zvesta in močno navezana, zaščitniška in ljubeča. Tudi skrbna teta moji zdajšnji bokserki Bučki.

Zaradi nenehnih hormonskih motenj ob namišljenih brejostih in kožnih tumorjev, smo jo v osmem letu starosti dali sterilizirati. Imela je tudi hud artritis, ki jo je spremljal nekaj let. Na koncu je imela tudi raka na trebuhu. Ko je začela odklanjati hrano, smo se poslovili že od naše druge bokserske prijateljice. Imela je 13 let, umrla pa je 9. decembra 2003.



BUČKA

Ko se odseliš na svoje, doma pa pustiš poleg s črno barvo popisanih sten svoje sobe tudi svojo staro pasjo prijateljico, začutiš kako prazno je življenje brez psa.  Mojemu fantu občudovanje bokserjev ni bilo tuje in zato se ne čuditi, da tudi pri odločitvi kuža ali ne kuža sploh ni bilo govora o izbiri pasme. Bokserka bo, to je bilo samoumevno! Najina prva bokserka, nerodovniška Bučka. Afna, da ji ni para. Po še živih izkušnjah s starim kužkom so bili prvi meseci z mladičko hudičevo naporni. Posebno, ker je bila Bučka en zelo naporen mlad kuža. Najraje bi bila taglavna. Pri jedi, pri spanju, pri igri, povsod.

Bučka je popolnoma drugačna kot sta bili Luna in Mega. Naravnost obožuje ljudi, zato jo vsak obisk noro razveseli. Tako zelo, da so se nas obiski začeli izogibati. Zelo rada ima pse, čeprav zna kar pasje reagirat na kakšen čuden impulz mimoidoče psičke. Nikoli ne ostane dolžna in zato se izogibamo konfliktnim situacijam. Sicer se grozno rada igra z velikimi psi in mladički. Obožuje tudi stare kužke, verjetno zapuščina stare »tete« Megice. Do otrok je prijazna in živahna, vendar zelo pazljiva. Zelo čustvena, izredno prijazna in noro igriva je Bučka. Žal tudi precej bolna. Zaradi mnogo prepozno odkrite erlihije ima Bučka zelo hud artritis v kolenih in hrbtenici. Bolne so tudi njene ledvice, čez očka pa ima sive lise. Zadnje dobro leto življenja so se Bučki nizale bolezni in poškodbe. Poleg zdravljenja erlihije je imela tudi operacijo vezi in delni zasuk želodca. Ampak… skoraj ganljiva lastnost moje Bučke je tudi izjemna pozitivnost v vsakem trenutku. Dajmo se raje malo igrati, zakaj bi bili žalostni? Tega ona ne razume. In zato jo tako obožujem. Bolj pozitivne psičke kot je Bučka ne poznam. Zato smo pozitivni tudi mi!







Avtor besedila: Maša Zagar
Avtor fotografije: Maša in Mark Zagar
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #2 : torek, 31.01.2006 : 00:21:27 »

Kako je živeti z nemškim bokserjem Ajkom

Bil je... Moj prvi kuža, z neizmerno ljubeznijo do vseh članov družine. Prišel je k nam po dolgotrajnem prepričevanju mame, nonota in none. Izguba je bila boleča. "Nobenega psa več!" so rekli, ko je za vselej ugasnil žar v očeh mojega 9-letnega kraškega ovčarja.

A ni šlo in v roku manj kot enega leta je prišel. Mali, navihani beli kosmatinček. Po telefonu: "Trije so beli, dva rjava in en tigrast. Pridite jih pogledat - so zelo luštkani." Ko sva s fantom prišla in sem zagledala novopečeno mamico 14-dnevnih kepic, je bila moja prva reakcija: "Joj, kako je grda ta pasma!". Sledil je ogled legla. "Predragi so! Brez rodovnika! Če boste kaj znižali, me pokličite." Po prihodu domov se je mama omehčala: "No, če si že želiš rotwailerja, ga pa vzemi!" Ampak premišljevala sem o mali beli kepici - precej predragi za moje pojme. Mama in fant sta se ponudila, da prispevata. "Vzamem!" sem rekla v telefon še isti dan po ogledu.



In prišel je dan, ko sem šla kužka iskat - opremljena s posodami, dekico, lepo ovratnico, plišasto igračko in malega vzela. Posoda za vodo je bila velika za celega psa, ovratnica je bila tudi še neuporabna in tako je mali Ajk pri vmesnem postanku v ljubljanskem stanovanju od naporne poti zaspal z glavo v krožniku vode. "To je nežna pasma - boljša kot rotweiler" je bila navdušena mama. A ne dolgo. Ko so se mali zobki bele pocukrane zverinice še trinajstič boleče zarili skozi noht na palcu in ji je fant moral iz službe prinesti debele usnjene rokavice, da je lahko malo srčkano piranjo nosila po stopnicah z vrta nazaj v stanovanje, smo se začeli spraševati, v kaj bo ta bela štruca zrasla. Nagajivega psa lahko kaznujete tako, da ga primete za kožno gubo in stresete, kot bi to storila njegova mamica ali pa ga daste na hrbet in ga s to gesto podredite. No ja... Način s stresanjem za kožno gubo je bil zelo dober za igranje, Ajko je užival. Na hrbtu je pa 8-tedenski mladič bil še precej bolj nevaren - četudi v nasprotju s tem, kar je v knjigah zapisano: mačke so najbolj nevarne, ko so na hrbtu, psi pa so na hrbtu najbolj podredljivi in ranljivi. Raje bi umrl, kot se podredil. Vsa stvar se je stopnjevala do te mere, da je moj mali 4-mesečni cukrček nekega dne renče vzel zalet in skočil vame. Kdo bi si mislil, da bo iz buckastega tigra zraslo 32-kilsko bitje - prijazno do vsega in vseh. Razen do rešenega vrana Poldeta, ki ga je Ajo imel tako rad, da bi ga kar pojedel in sem slednje preprečila s tem, da sem Poldetu poiskala nov dom. Prvo srečanje z mačko pa je imel pri fantu, kjer mu je njihov mačkon hitro pokazal, da je mesto na kavču definitivno že zasedeno. Naslednje srečanje me je pa zelo presenetilo: v študentskih letih sem pri "pasji frizerki" (zelo v redu punci) strigla in brila pse in pa tudi mačke. Ajk je velikokrat potrpežljivo čakal v kotu salona na lepi, mehki posteljci in se delal kot da ga ni (da se ja ne bi kdo zmislil še njega sfrizirat). Po končanem britju zelo zavozlane perzijke je lastnica mačko meni nič - tebi nič spokala na tla z besedami: "Pojdi pozdravit kužka". Preden sem lastnico opozorila, da se mi niti ne sanja, kako bo Ajk odreagiral, je muca že stala pri njem, on pa ji je z zanimanjem ovohaval... - no, saj veste...



Zaradi in za kužka smo kupili tudi stanovanje, spali v razpadajočih bungalovih na dopustu, sedeli na sladoledu zunaj na burji pri 5 stopinjah, kupili marsikatero drago neumnost, ki mu potem sploh ni bila všeč... Tudi vstajali vsake tri ure in v copatah tekali gor in dol iz petega nadstropja v Šiški ter čakali na lulanje in kakanje tudi po eno uro. Nazadnje smo razočarani šli z zverinico nazaj v stanovanje in "končno" - luža je bila tu. Na tepihu...





"Beštija" je rasla in kljub rednim vsakodnevnim tekaškim podvigom je imela še vedno energije za prodajat. Takrat se mi je posvetilo: "Kolo!!! To je rešitev!". Aja? Po kakšnem tednu vsakodnevne kombinacije sprehodov (beri teka) s kolesarjenjem me je Ajk takoj po vrnitvi s 5 kilometerske kolesarske ture povabil k igri s štrikom. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da se je ta mali športnik, ko je bilo treba čakati v avtu med predavanji na faksu ali kje drugje zelo lepo obnašal in potrpežljivo smrčal na prepovedanem voznikovem sedežu mojega starega golfa. "Kaj pa če prideš malo pogledat k nam - reševalcem? Lih k maš takega živahnega norca?" Zakaj pa ne, sem si rekla in se s prijateljem - kolegom s faksa prvič udeležila treninga reševalnih psov v KD Krim. In tako sva se z Ajkom vsa navdušena že desetič prikazala na treningu: "Sem te prijavila na predavanja" je rekla Vera (naša "tršica") "Halo? Kakšna predavanja?" In tako sem se spravila k opravljanju vodniških izpitov. Pri orientaciji sem prvič v življenju padla na izpitu - vsa navdušena sem se odpravila na hrib za lov na skriti listek - žal je bil hrib napačen... No ja... Vsaka stvar je enkrat prvič. Potem je prišel težko pričakovani dan prvega izpita s psom. S kepo v želodcu sva se z Ajkom odpeljala v Zagorje in PADLA. Pardon - Ajk ni padel ampak se je PLAZIL in to takrat, ko bi moral lepo ležati na prostoru. "Gospodična Tea, lepo pojdite po vašega plazilca in ga odpeljite na rob poligona in ga dajte v sedi položaj" se je zaslišal glas "vrhovnega" g. Gerbca. In tako sva po uspešnem iskanju (od osmih kandidatov tistega dne sva preizkušnjo v iskanju namreč opravila le dva kandidata), izpit "ruknila". Na treningih iskanja sva bila redno, žal ne morem reči isto za poslušnost. Pokazalo se je, da je sicer nadarjen kuža, zaradi "kampanjstva" lastnice v poslušnosti zelo "šepav". In končno - potrdila sva lep slovenski pregovor "V tretje gre rado" in slavila naš prvi izpit! Moram se pohvaliti, da sva drugega opravila že v prvem poskusu.





Vstajali smo (sem) tudi v zgodnjih jutranjih urah, da smo se lahko igrali v družbi najboljšega prijatelja groenendala iz sosednjega bloka, katerega lastnica ima vse prej kot normalne ure za hojo na delo in z njega.

Sicer pa je kuža multipla osebnost (če kdo še ni prebral nič o tem obolenju, mu svetujem knjigo z naslovom Prva oseba množine - Cameron West) - na cesti se obnaša kot najbolj nevzgojen pes - vleče, skače po ljudeh - SICER SAMO V PRIMERU, ČE GA KDO OGOVORI, drugače se pa zelo lepo obnaša. In stvar je tako huda, da me je, nekoč mimoidoči za mojo takrat še 4-letno mrcino vprašal, če je še mlad in če sva že šla v malo šolo... Na poligonu je pa to vrhunsko šolan pes. Kar pa mi v vsakdanjem življenju ni ravno v pomoč. Kakorkoli - dobronameren nasvet: peljite svoje štirinožne prijatelje v pasjo šolo (mojega sem poslušnosti učila doma...), ker tam vas naučijo kako naučene veščine s poligona prenesti "na ulico". Njegovo multiplo osebnost so opazili tudi nekateri "poznavalci": "A je to mogoče francoski buldog ali je redbul?" Tako imam psa, ki nenehno spreminja pasmo iz pitbula (redbula) preko argentinske doge do takega in drugačnega buldoga. "To ni bokser! Bokserji niso beli! So vas pa zelo nasrali", mi je poznavalsko govoril mimoidoči sprehajalec, "Jaz to vem, ker sem imel bokserja. Poglejte, vaš ima pike po koži - to je definitivno mešanec z dalmatincem!" Ja, ja...   







Sva pa z Ajkom napravila tudi marsikatero dobro delo! Predvsem sva poskrbela za dobro fizično kondicijo oz. moč v rokah drugih! Zelo altruistična dejanja... Ljudje so velikokrat dvigali svoje male, srednje in tudi večje (!) kužke v naročje, ko sva prikorakala mimo njih. To je delovalo tudi na večje razdalje. Nekoč sva se s prijateljico (prav tako lastnico nemškega bokserja - pardon bokserke) zvečer sprehajali po ulicah Grosuplja, ko je mimoidoča sprehajalka v naročje prestrašena vzdignila svojega odraslega haskija (malamuta? - je bila namreč predaleč, da bi natančno razločila pasmo). Naša "ubijalca" pa sta veselo tekla en ob drugem in dotične lastnice in njenega psa niti pogledala nista. Tudi za "joging strupenih jezikov" skrbiva z Ajkom: "Pes ni za v mesto. Kako to, da nima nagobčnika? Kako to, da ga lahko pustite, da se kopa v Nadiži?" Ja res... v taki divjini, kjer višje ob toku čez reko plavajo lisice, skačejo zajci, lulajo ljudje... Se pa res ne spodobi...  Sploh pa sedaj, ko sta kar dva "pitbula"! Šestletnemu Ajku se je namreč pridružila tudi buldoginja Kaya. O tem malem stroju za uničevanje pa v drugi zgodbi...

Avtor zgodbe in fotografij: Tea Bašin - Teski
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: Kako je živeti z nemškim bokserjem?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines