Moj pes je zakon!Natančneje, moj pes MyMy je zakon. Moj prvi pes!
Kot bi nekateri rekli, je čistokrvni dalmatinec brez rodovnika, drugi bi rekli mešanec, in ker mi naslovi ali nazivi v tem primeru ne pomenijo veliko, ga bom pa kar opisala kot nerodovniškega psa s povsem čistokrvnimi lastnostmi dalmatinca, kateri se je skotil kot velikonočni zajček ravno na Veliko noč, 27.03.2005.
I'm My, My My!Na nek način me psi spremljajo že celo življenje.
Po drugi strani imam šele nekaj mesecev izkušenj!
Kako to? Enostavno.
Od kar pomnim, sem si želela psa. Prijatelja. Sopotnika. Zaveznika.
Ampak, ker smo živeli v velikem sivem mestu, so bili edini psi, s katerimi sem se srečala, mimoidoči psi na ulici. Tisti in seveda vsi drugi so me privlačili kot magnet. Tako sem rinila v vsakega psa v svojem dosegu, ga božala in se igrala. Še v sosedovega, pa so se ga otroci tako bali. No, seveda je treba to omejiti. Rinila sem v skoraj vsakega. Že od nekdaj so mi bile živali kot odprta knjiga, brala sem jih in točno vedela kateri gre zaupati, katerega psa lahko pobožam, in kateri mi ne bo dovolil. V družini so že vedno rekli, da imam roko za živali. Nasploh ni bilo živali, da me ne bi privlačila!
Starša sta seveda vedela za mojo željo po štirinožnem prijatelju, in da ta kljub moji mladosti ni bila le začasen pojav. Tako sta starša sklenila, da je treba ukrepati. In edini hišni ljubljenček, kateri je bil za vse nas sprejemljiv v stanovanjskih okoliščinah, je bila mačka.
Tako je psa začasno nadomestil fascinanten maček. Spremljal me je celih 15 let mojega življenja, za katere sem mu neizmerno hvaležna.
Ampak, želja po psu se nikoli ni popolnoma zadušila. In ker so se naše bivalne razmere med tem spremenile, saj smo se preselili v hišo z zelenico in vrtom, je le-ta ponovno začela žareti.
Vseeno sem morala še nekaj let potrpeti, saj so prišle ena okoliščina za drugo, katere mi niso dopustile zadosti časa, da bi se posvetila psu.
Ker nisem želela imeti psa, kateri bi potem cele dneve sameval doma v pesjaku, sem počakala. Dolgo sem čakala.
Do lanskega leta. Tik pred spomladjo sem se spomnila svoje stare želje. Šla sem skozi vse predpostavke, katere sem si že v preteklosti postavila za psa. Prišla sem do zaključka, da so vsi pogoji izpolnjeni: Prostor je, služba je taka, da mi dovoli psa imeti v svoji bližini, pripravljenost do žrtvovanja svojega prostega časa? Je! Če ne bom zdaj, ne bom nikoli!
Vse je bilo kot mora biti, tudi pasma je bila že zdavnaj odločena. Vedno sem sanjala o Rottweilerju.
Vendar se še vedno nisem mogla opogumiti za ta, zame velikanski korak, še manj sem si pa mislila, da bo potekalo vse drugače.
Tako je prišel "usodni" prvi maj in prvomajski pohod v hribe.
Celo pot mi je po glavi hodila samo ena misel. Kako bolj bogat bi bil pohod, če bi še štirinožec tekal ob strani!
In potem je sledil usodni večer tega prvega maja. Ob večernem kresovanju mi moja prijateljica Tanja bolj mimogrede začne razlagati, da je bila pri sorodnikih, pravzaprav celo skoraj mojih sosedih, kjer se je igrala z mladički. Dalmatinčki!
ku ku!Dalmatinčki? V podzavesti se je začelo dogajati. Šele pred nekaj dnevi sem si ogledala dokumentarec o Dalmatincih. Ravno zaradi tega dokumentarca sem začela sploh razmišljati o tej pasmi. In bolj kot sem se poglobila, bolj sem spoznavala, da je to idealen pes zame. In kako lep pogled ima!
In ravno zdaj, ko je moja želja po psu znova zažarela, ko sem se že predhodno odločila, da želim imeti Dalmatinca, zdaj mi moja prijateljica čisto naključno (saj je še vedno mislila, da si želim Rottweilerja) razlaga o tem leglu malih Dalmatincev.
Ko sem ji povedala za to in jo vprašala, kaj si misli o tem, je samo odgovorila, da to bomo pa že nekako speljali.
Že naslednji dan sem pri zajtrku previdno otipavala domači teren.
Oče ni želel slišati niti besede o psu, saj smo komaj pretrpeli dolgotrajno zdravljenje starega mačka. Mama pa tudi ni bila pripravljena na novo avanturo. Ali pač?!
Mama, kot najboljša prijateljica, je po dolgih pogovorih kateri so sledili, razumela.
In tako je postala moja zaveznica. Sklenili sva, da bo eden teh Dalmatincev, katere še sploh videla nisem, naš. Oče se bo pa že sprijaznil s to odločitvijo, saj se na srečo vedno (in res se je
)
Med drugimi sem tudi fanta spraševala za mnenje, kaj si misli o tem, da bi si nabavila psa.
Enostavno sem želela zeleno luč od vseh mojih bližnjih in na nek način sem potrebovala tisto prepričanje, da mi bo v pomoč in podporo, če ne bi vedela kako naprej.
Ker je imel doma psičko že mnogo let, se mi je zdel dovolj izkušen.
Ampak, se je to izkazalo kot velika iluzija, ravno nasprotno, moj dragi je še bolj otročji kot moj Puppy, kateri je zdaj že Junior, in skupaj ustvarjata največje vragolije.
Tako še danes najraje izvajata razne borilne veščine in športne discipline na moji postelji, od karateja do roko/tacoborbe, do skoka v višino in vse povprek, namesto da bi ga kaj koristnega naučil.
Ampak, dedca držita vedno skupaj.
Iiiiigraaaaa!Do prvega ogleda teh mladičkov je minilo kar nekaj časa, saj se mi zaradi krajšega potovanja v tujino časovno ni izšlo.
Ta čas sem izkoristila, da sem prebrala ogromno literature o Dalmatincih, ter z največjim veseljem nabavljala prvo opremo za psa.
Slike, katere mi je prijateljica Tanja iz njenih skoraj vsakodnevnih obiskov pri mladičkih poslala, sem si dnevno ogledala in tudi izbrala svojega favorita.
prvo slikanje – pika na piko 
pri šestih tednih Končno sem se vrnila in se tako lahko dogovorila za ogled.
Gospod, sam aktiven kinolog in rejec nemških ovčarjev, je imel psičko Piko le v začasni oskrbi. Iskali so dom zanjo.
Šest mladičkov je bilo, sami samčki, vsakega sem že poznala s slik in jih znala celo ločiti.
Iz prebrane literature sem vedela, da je eden od njih rojen z za dalmatince nezaželjeno ploščo okoli očesa, drugi najbolj pikast je imel eno modro oko, kot husky, kar tudi šteje kot napaka, saj je pri tej pasmi modro oko pogosto povezano z gluhostjo. Dva druga sta bila malo manj pigmentirana, preostala dva nekoliko bolj.
Ampak, mojega prvotnega favorita ni bilo več! Ravno tisti dan ga je neki gospod odpeljal sinu domov kot darilo za 18. rojstni dan.
Seveda rahlo razočarana nisem vedela kaj naj. Sedla sem v travo in opazovala ostalih pet.
Ta s ploščo je bil res carski. Najbolj živahen in najbolj pogumen. Tanja, že izkušena na tem področju, je že navijala zanj. Meni je bila ta napaka v obliki plošče nepomembna, saj nisem imela vzrediteljskih ali razstavljalskih namenov. Ampak, nekako me psiček ni prepričal, čeprav je tudi po njenih prepovedih ta bil najbolj aktiven in vseskozi pozoren, medtem ko je modrookec bil bolj umirjene narave. Pravzaprav je bil najbolj zjambran od vseh
Ostali štirje so si bili precej podobni, in ne bi se mogla odločiti.
Se je pa zato eden od njih! Ko sem sedela v travi, je naenkrat zlezel name in utrujen od norenja po travi, mirno zaspal.
Bil je mali modrookec, "husky", kot smo ga klicali zaradi enega modrega očesa.
Od vseh nas, kateri smo sedeli v travi, si je mali izbral ravno mene za počitek!
No, in tako si je moj pes izbral mene, namesto da sem si jaz psa.In kot pravi nepisano pravilo, je očitno tako najbolje.
Čeprav sem že vnaprej določila, da tega pa zagotovo ne bom imela, (kaj če bo gluh) mi je življenje ponovno pokazalo, da nič ni zagotovo. Pomisleke, katere sem imela, niso več bili pomembni.
Tudi o tej tematiki sem veliko prebrala in vedela sem, da se tudi z gluhim psom da zelo dobro živeti.
Tako sem si rekla, no boš pa ti moj! Kar bo, bo! Moj moj! Moj prvi pravi pes.
prvo srečanje Sledilo je razmišljanje o imenu, nič pametnega si nisem mogla izmisliti, kar bi ustrezalo njegovemu značaju.
Dokler mi ni kar naenkrat prišlo TApravo ime na misel.
MYMY, pač enostavno angleško moj moj. Pa tudi po izgovoru kot ta usodni prvi maj.
In tako je ostalo. V vsakdanjem življenju poenostavljeno:
MAJ!
Ker je bil komaj 6 tednov star, ga tisti dan še nisem odpeljala domov.
Želela sem, da bo čim dlje ob svoji mamici zaradi tako zdravega materinskega mleka, in da bo čimveč časa preživel s svojimi bratci v dobro njegove socializacije. Plačala sem tisto kupnino v simboličnem znesku, kolikor je gospod zahteval le za stroške, katere je imel, in se dogovorila da ostane do nadaljnjega, vsaj dokler ne bodo vsi ostali oddani.
Le veterinarju sem ga peljala že nekaj dni pozneje, prvo cepljenje sem želela opraviti sama.
Dr. vet. Matko je presenečeno pogledal, saj sem bila že stalni gost tam, znana od rednih obiskov v Toplici, skoraj eno leto trajajočih, z mačkom. Bila sem skoraj domača, saj je bil maček že star in je njegovo zdravljenje potekalo zelo počasi. Tako si je vzel čas za naju, mi svetoval, povedal kar je vedel o pasmi, tudi o izkušnjah z njimi v ambulanti.
Razen o demodikozi, o kateri sem že bila seznanjena, ni imel veliko povedat. Kolke pri dalmatincih še ni imel potrebe operirati, pa čeprav je znan ortoped za pse v Sloveniji. Le dvema v celotnem delovanju, je bilo treba posegati v hrbtenico.
Čeprav sem iz literature vedela, da gluhost pri 6. tednih ni možno povsem izključiti, sem ga vprašala za mnenje. Potrdil mi je, da je po Majevih reakcijah sodeče možno izključiti, da je popolnoma gluh.
Delno gluhost bi pa moral pokazati tako imenovan BAER test.
No, pozneje se je izkazalo, da Maj dejansko sliši, najraje pa besedico priiiiden!
Dokler ne opraviva Baer testa enkrat v prihodnosti, mi to popolnoma zadostuje.
Juhuuu- trava! 
Moram po priboljšek! Prijazni vet je vedel, da sva popolnoma neizkušena in nama je tako po cepljenju posodil poučno videokaseto o pravilnem ravnanju z mladički. Nato smo se odpravili nazaj k mamici in bratcem, kjer sem ga skupaj s svojo novo odejico pustila še nekaj časa uživati.
Opremljena z vsemi potrebščinami sem se še teoretično pripravljala na novega družinskega člana.
Pripravljala sem se po najboljših močeh.
Tukaj mi je bil mojpes.net v zelo zelo veliko pomoč. Do tega trenutka sem le občasno zahajala na to stran. Zdaj pa sem cele dneve prebirala nasvete, priporočila, trike in navodila.
Vse, kar me je zanimalo, sem prebrala, na vsako vprašanje sem prej kot slej našla odgovor.
Končno je prišel topli in sončni petek. Dokončno sem se pripravljala na prihod novega družinskega člana, saj je ravno ta dan še zadnji bratec našel nove lastnike in tako sem se popoldne s Tanjo odpravila po osem tednov starega Maja.
Kot že prejšnji dan, sem si še soboto vzela prosto, da bi se lahko ves vikend posvetila samo njemu.
Večino dneva sva preživela na prostem, na sončku in travi okoli hiše. Mali se je z veseljem odpravil raziskovati, pritekel nazaj, če ga je kaj ustrašilo, malo zadremal in zopet raziskoval. S svojim pritekanjem mi je pokazal, da mi zaupa.
Poznal me je že z obiskov, pa vendar me je to zelo osrečilo.
Veselil se je vsake igračke, pa tudi če je bila le vejica z drevesa. Najbolj se je veselil nas ljudi! Veselil se je vsake osebe, katere pozornosti mu je bilo možno privleči nase. Še posebej hitro se je naučil, pod katerim drevesom bo našel najbolj sladke hruške, katere so mu še dandanes od vsega sadja najbolj pri srcu.
Preživela sem zelo lahko, pravzaprav enostavno prvo noč. Po nepotrebnem sem skoraj celo noč bedela
, spala z enim očesom odprtim in opazovala Maja. Želela sem biti pripravljena. Budna, če se zbudi, da mu dam vedeti, da ni sam ali da ga potolažim, če bo začel jokati za mamo in bratci.
Ampak nič od tega, mali se je le enkrat zbudil, toliko da se je v svoji košarici obrnil in nadaljeval s spancem. Po moje je k temu pripomogel vonj po psici in ostalih mladičkih, saj je spal na svoji odejici, ki jo je imel še v leglu.
Trik z odejico, da ostane nekaj časa v leglu, da se vpije domači vonj, sem našla na internetu, kot veliko drugih uporabnih nasvetov!
Prvi tedni so bili čudoviti, brez zapletov in celo manj težavni, kot sem pričakovala, saj je vse potekalo kot po navodilih. S tremi meseci je že bil čist, se postavil pred vrata, celo lajal, ko je bilo treba, da ga pustim ven na potrebo. Pri štirih je začel menjavati zobe. Na splošno je bil točno tak, kot ga je literatura opisala. Je izredno aktiven pes, igriv, malo samosvoj, zelo razcrkljan, odličen spremljevalec in zanesljiv čuvaj. Samosvoj zato, ker si moraš njegovo pozornost in ubogljivost zaslužiti. Prav preizkuša, kako daleč lahko gre in če si mu kos. Včasih le v malenkostih, ampak si vse zapomni.
Čeprav zelo malo laja, skoraj izključno samo na povelje "glas", kot čuvaj vedno opozori če se kdo približa.
Nikoli zloben! Nisem še doživela, da bi na koga zarenčal ali lajal, tudi na psa ne.
Tako ga je vzljubila celotna družina in kako presrečna sem bila takrat, ko sta me starša vprašala, če jima Maja "posodim" čez vikend, ko sta šla na izlet
. Na splošno je vzbujal pozornost, kamorkoli je prišel, kljub ali morda prav zaradi njegovih napak. Ta velika pozornost je bila včasih prav naporna, saj ga je tako težko odvaditi skakanja po ljudjeh in pozdravljanja vsakega. Ampak, vsak mimoidoči ga je želel pobožati, otroci in odrasli, vsi so bili navdušeni in Maj se tega seveda ni branil. Najpogosteje me sprašujejo, če ima sto in eno piko, ali če je stoprvi ali stodrugi dalmatinček.
Seveda, žal ni šlo popolnoma brez težav. Manjšo težavico s prebavo smo uredili z zamenjavo hrane in tako še danes trikrat dnevno skače od veselja, ko je čas za Eukanubo.
Nato smo z veterinarjem ugotovili, da se eno modo ni spustilo.
Še danes ga je nekje pod kožo možno občutiti, čeprav je izredno majhno.
Zaradi napačne lege se modo ni razvilo in je tako majhno, da ga po mnenju veta verjetno niti ne bo treba odstraniti.
Le opazovali bomo, če se bodo pojavljale kakršnekoli spremembe.
Na njegov značaj to ne bo vplivalo, vsekakor bo postal pravi pes.
Naslednje smo opazili kožno spremembo na enem delu kože, skoraj kot madež. Ker se je mali Maj uspešno branil pred ostružkom, je vet dal le tekočino proti demodikozi in z mazanjem je sprememba izginila.
Precej mesecev pozneje je po vsej verjetnosti prišlo do prve alergične reakcije. Po celi glavi je bila koža rdeča in razdražena in občasno se je praskal. Tokrat žal ni šlo brez ostružka, da bi se kakšne garje lahko izključile.
Maj, zdaj že skoraj odrasel pes, se je na vsak način skušal izogibati prijemu glave in s tem je narkoza bila posledično nujna. Z nekaj injekcijami in antibiotiki smo tudi to zdravljenje uspešno zaključili in na srečo zaenkrat ni bilo več potrebe po obisku v Toplici.
Poleti smo se odpravili na enodnevni izlet na morje, na daljši dopust to leto v njegovo dobro nismo šli.
Sprva se je malo bal morja, v bistvu se verjetno še, ampak vseeno mi je hitro priplaval v naročje, ker ni želel ostati sam na plaži. Takrat sem tudi spoznala, da je treba krempljčke porezati, saj me je med plavanjem celo opraskal in sva s fantom izgledala kot po bližnjem srečanju s Freddijem Kruegerjem iz znane grozljivke.
Prvič na morjuPri šestih mesecih sva začela z malo šolo. Čeprav je že poznal nekaj trikcev in povelja sedi, prostor in tudi odpoklic sva že vadila, sem prijavila bolj sebe kot Maja, saj nisem imela nobenih izkušenj z vzgojo psa in sem se želela naučiti pravega pristopa. V mali šoli nisva bila med najuspešnejšimi, vse dokler nisem spoznala, da moj hiperaktivec nujno potrebuje vsaj eno uro sproščanja na terenu, preden je dojemljiv za učenje. Potem mi je pa prav odleglo, ko sem imela njegovo popolno pozornost in celo vajo poleg je znal zaključiti brez vlečenja.
Najbolje nama je šlo pri odpoklicu (da ne bo pomote, samo v šoli, na prostem terenu nama ne uspeva stoodstotno
), tukaj je pokazal njegovo navezanost name in je bil pravi smeh, ko smo v prvi uri morali pokazati, kaj že znamo: Medtem, ko sem se oddaljila od njega, da bi ga potem odpoklicala, ga je bilo komaj moč držati, nič drugega ga ni zanimalo, še psi ne. In ko je bil spuščen, je po odpoklicu pritekel s tako hitrostjo vame, da me je prevrnil na hrbet.
Vse ostale vaje sva opravila z veseljem, nekatere bolj, druge manj. Veliko pa sva se naučila. Največ drug o drugem.
Kam greva pa zdaj?Meseci so spet minevali, pridno sva vadila in se učila. Prišla je jesen in zgodnja zima.
Moje skrbi, kako bo prestal prvi sneg, ker je kratkodlak in sem se bala, da ga bo zeblo, je izbrisal v sekundi.
Tako je norel po najvišjem snegu, nikakor ni želel nehati in se ga mogel naveličati.
Tudi na sankanju je dokazal, da je neutrudljiv, že skoraj snežni pes. Njegova mojstrovina je bila, ko mi je ukradel čevelj, katerega sem med skakanjem v snegu sezula, da bi iz njega stresla sneg.
Tako sem ostala brez čevlja, z eno boso nogo sredi zasneženega travnika. Maj je toliko bolj užival v njegovi najljubši igri "Catch Me If You Can". V takih trenutkih ga celo najljubši priboljški ne zanimajo. Njega! Najbolj požrešnega psa na svetu! In ker mi še fant ni priskočil na pomoč, ker je pokal od smeha, sem se morala sama priboriti do čevlja.
In kakšen mesec pozneje sem se pa jaz toliko bolj smejala, ko se je to svojo igro šel še s fantovim čevljem, ga odnesel in ne vrnil. Vsaj dokler nisem priskočila na pomoč.
Sneeeeg!!!S snegom so prišle tudi zimske počitnice v pasji šoli. Do nadaljevanja spomladi sva si privoščila malo počitka, saj je vendar treba vajo poleg in ostale še dobro utrditi.
Jana. Vse pravice pridržane.
