Kako je živeti s skrbnikoma

Živjo!
Moje ime je Luka. Skrbnica Vanja mi je povedala, da me nekateri želite bolje spoznati in da naj napišem spis o sebi. Mislim, da se boljše teme ne bi mogla spomniti.
Kot sem že povedal, mi je ime Luka, star sem 16 mesecev in sem nadvse prisrčen kuža. Ja no, malo samohvale nikoli ne skodi.


Starost 9 tednov - prihod v nov dom

Torej, rodil sem se v Kočevju greyhoundki Grace in prva stvar, ki se je spomnim, je bila, da me je mami vzela v gobček in me, kot prvorojenca, nesla pokazat v dnevno sobo. Vidite, že takrat sem od vseh bratcev in sester znal najbolje očarat.


Luka (10 tednov) in Vanja

Dobra dva meseca sem živel z Grace in ostalo pasjo druščino, potem pa sta nekega dne prišla na obisk dva človeka. Takoj sem tekel k njima in ju pozdravil, čeprav ju nisem poznal. Najbolj se mi je prikupila tetka, ki me je tako prijazno ogovarjala, da sem ji takoj zlezel v naročje in sploh nisem hotel dol. Ker sem bil tako vztrajen in ker sta mi res bila zelo všeč, sta me potem kar vzela s sabo. Kam točno smo se peljali. ne vem, saj sem kmalu zaspal kar pri tetki v naročju. Ko sem se zbudil, sem opazil, da nisem več doma. Vse je bilo novo in tudi mamice nisem več našel. Še dobro, da sta vsaj tista prijazna striček in teta ostala enaka.


Takole se znamo smejat, če nam uspe zlesti na kavč


Gotovo najbolj udoben način spanja. Prakticiramo vsako noč.

Sreča, da sem takrat bil tako majhen, da sta me že prvo noč vzela k sebi v posteljo. In naslednjo noč tudi. In naslednjo... Ja, sem ju kaj kmalu začel vrteti okoli tačke. Naučil sem se, da jok in trma v skrajnem primeru pomagata, saj ne glede na to, koliko sta se upirala, vedno sem pristal pri njima na postelji. Enkrat mi je ponoči ušlo ravno na odejo med stričevimi nogami. Ko se je zbudil. je v hecu rekel, da ne ve kdo se je polulal... On ali jaz. Jaz pa sem se samo hihital in upal, da me ne bo razkrinkal. Še dobro, da sta mi kasneje kupila pravo pasjo posteljo. na katero pa nisem nikoli lulal.

Zaradi tega dogodka sta me začela klicat Luli. Še dobro, da je bila tetka toliko pri sebi in je rekla, da naj bom raje Luki. No, kasneje sem tudi jaz izvedel, kdo sta striček in tetka. On je Grega, ona pa Vanja in sta moja skrbnika.
Še dobro, da ju imam zelo rad, drugače ne vem, če bi jima odpustil, da sta me kasneje začela klicati celo Muci in Piki. Zdaj imam približno pet imen: Luka, Luki, Luli, Muci, Piki... Kaj vse si bosta se izmislila. Njun izgovor je, da sem Muci zato, ker se rad ližem po tačkah. Ja no, treba je biti čist, kajne? Za Pikija pa pravita, da zato, ker imam pike po gobčku, nogah in jeziku.


Najboljši prijatelj Donci. Pogrešamo te!

Zdaj sem povedal malo o tem. kako sem prišel k Vanji in Gregi, naj pa še povem malo o mojih pasjih prijateljih. Zadeva je takšna, da je Vanja mislila, da sem bolan, ker sem vedno bil tako priden in miren. Ampak to je bila samo potuha. Takoj, ko sem spoznal Mikea, so lahko vsi videli, kako živahen pes sem. Že ko sem bil čisto majhen, me nihče od prijateljev ni mogel dohitevati, saj sem bil hiter kot raketa. Zdaj, ko sem že skoraj odrasel, pa sem še hitrejši. Če kdo ne verjame, naj pride pogledat. No, Mike me je lepo uvedel v pobege od doma, mi prijazno razkazal okolico in me spoznal s kar nekaj vaškimi psi. Zaradi njega sem bil zelo begosumen in so morali name zelo paziti, saj sem znal izkoristiti vsako sekundo nepazljivosti. Kasneje sem spoznal še Doncija. Ja, on je pa res bil prava lenoba. Včasih se mu niti igrati ni dalo z mano. Je bilo pa vedno zelo fino, ko je prisel k meni na posteljo in sva se skupaj stisnila in zaspala. Potem pa sem spoznal kar nekaj kužkov in kužic v Zajčji dobravi. Kar ne morem povedati, kaksne žurke so to. Sicer vedno pazijo na nas skrbniki, ampak je tako fino, da jih po navadi nič ne slišimo in se igramo do onemoglosti.


Zajčja dobrava

Potem pa sta tu še človeška prijatelja. Digi in Dagi, kot ju v hecu kličeta skrbnika, ki pa sta moji varuški. Tudi njiju imam zelo rad in takoj, ko pridemo v njun blok, kar sam tečem v drugo nadstropje, saj sem si točno zapomnil, kje stanujeta. Nekajkrat sem lahko pri njiju prespal. Prav nič me ni bilo strah. Tudi skrbnikov nisem pogrešal in ko sta po nekaj dneh prišla po mene, sem ju šel pozdravt, vendar, če vam povem po pravici, je bilo pri Digiju in Dagiju tako fino, da mi je na koncu bilo čisto vseeno, če ostanem še malo na počitnicah ali pa če me Vanja in Grega odpeljeta domov.

Nazadnje sem od igranja s pasjimi prijatelji "fasal" rano pod očesom. Nic hujšega v bistvu. Je bilo pa malo huje, ko me je poleti pičila osa malo nad očesom. Imel sem občutek, kot da mi iz glave raste krompir. Menda je tako tudi izgledalo. Imam občutek, kot da je tole oko kot magnet za poškodbe.   No, kasneje mi je Vanja po pomoti priprla nogo med vrata in mi zlomila noht. Auuu! Takrat pa sem jokal. Ampak smo tudi to pozdravili in preživeli. Veste, mi je s časom zrastel nov noht.

Malo večje komplikacije pa so bile glede mojega zdravja. Najprej me je začela srbeti koža, pa to je še bilo za preživet, samo potem me je pa začel boleti trebušček, zvijalo me je in bilo mi je zelo slabo. Kasneje so me začela boleti še ušesa. Tako sta Vanja in Grega s pomočjo veterinarja ugotovila, da imam alergije na določeno hrano. Zdaj zelo pazita name. Jem lahko samo določeno hrano in učita me, da od tujcev ne smem jemati ničesar. Tudi najbolj dišečih priboljškov ne. Samo temu se je tako težko upreti.


Pik ose nad očesom

Tuje ljudi pa srečam kar velikokrat, saj s skrbnikoma hodim kamor je le mogoče. Najbolj postanem žalosten, kadar mi pojeta "Ti boš pa doma ostala...", saj sem ugotovil, da me potem ne vzameta s sabo. Še dobro, da se to ne zgodi prepogosto. Namreč, uživam v avtomobilu. Že od majhnega sta me navadila na vožnjo, ker sta me vzela s sabo kamor je le bilo mogoče. Ko se vozimo rad gledam skozi okno, sploh pa postanem pozoren, če mi kdo pove, da vidi kužka. Takrat ga začnem iz avta pozdravljati v upanju, da me bo tudi on opazil mene.

Najbolj vesel pa sem, ko vidim, da se odpravljamo kam za dalj časa. Tako smo to zimo že kar nekajkrat bili na Veliki planini. Si lahko mislite, kako veliko snega je tam? Meni se je prav mešalo. Tekal sem gor in dol, se valjal po snegu, ga grizel in lizal... Z Gregom sva tekmovala - on na sankah, jaz pa sem tekal zraven njega. Heh, vedno sem ga prehitel in bil prvi v dolini (razen kadar sem zamudil na startu). Je prav zanimiv ta beli sneg. Edino ne razumem, zakaj je tako hladen. Še sreča, da mi je Vanja navlekla neko čudno zadevo, ki ji pravi plašček, saj me v tem res ni zeblo. Sem se pa v njem hecno počutil.


Velika planina


Spust z gumo je bil usoden. Pasja pomoč je prišla zelo prav, hehe

Joj, povedati vam moram še o eni majhni hiški, ki stoji sredi jase. Pravijo, da je to vikend. Tudi tja me Vanja in Grega vzameta s sabo. Ko prispemo, grem najprej pozdraviti konje in koze. Rad jim pokažem, kdo je glavni in najhitrejši. No, včasih tudi moram to narediti, če se slučajno za mano zapodi kakšen konj. Potem pa pridejo na vrsto vsi ljudje, ki se jim da igrati z mano. Mečejo mi razne igrače, tudi takšne, ki letijo zelo daleč, jaz pa tekam za njimi.

To poletje pa smo šli skupaj tudi na morje. In to kar trikrat! Čeprav sem se prvič kar malo "opekel", saj mi nihče ni povedal, da je morje tako zelo slano in da ga ne smem piti, ampak sem ga kasneje zelo vzljubil. Sicer plavati nisem hotel, ker me je bilo strah, sem pa čofotal po vodi. Ampak samo do trebuščka! Ko smo šli na morje drugič, pa sem celo šel plavat. Sicer ne čisto prostovoljno, saj sta me Grega in Vanja pustila pri njunih priajteljih na plaži, sama pa sta šla plavat v globoko vodo. Ko sem opazil, da sta odplavala že zares zelo daleč, pa me je zgrabila panika in sem se pognal v vodo za njima. Tisti trenutek me prav nič ni bilo strah plavati tako daleč. Bolj me je bilo strah, da me bosta kar pustila tam na plaži. Še dobro, da sta opazila, da plavam za njima, saj sta se takoj obrnila in me prišla pomirit. To je bilo v celem poletju prvič in zadnjič, da sem dejansko plaval.


Gremo, gremo!


Črnogorska mivka... pes v ozadju, hehe

Sem si pa v Črni gori, kjer smo bili na morju tretjič, našel nov hobi. Valjanje po mivki in tiščanje glave vanjo. Res ne znam povedati, kako dober občutek je bil, ko sem se moker povaljal po mivki in z gobčkom rinil po njej, za sabo pa sem delal prave gredice.

Ko sem tako potoval po svetu z Vanjo in Gregom, sem srečal zanimive ljudi. Veliko ljudem sem zelo vseč (ja normalno!) in zanima jih, katere pasme sem, saj sem zelo podoben mamici, vendar nisem tisti pravi greyhound. Pa si je Grega kar izmislil, da sem kočevsko-mekinjski hrt in ljudje so mislili, da je to kakšna nova "pasma". Najbolj hecno pa mi je bilo ravno v Črni gori, kjer sem bil prava atrakcija za otroke. Hoteli so me božati in se slikati z mano, jaz pa sem jih čimbolj prelubčkal. Edino škoda, da je takšnih otrok bilo zelo malo, saj so se me ljudje po večini zelo bali. Ne razumem zakaj. Pa takšen cuker kot sem. Najbolj je bilo to vseč mojima skrbnikoma, saj so se nam tudi v največji gneči v mestu vsi umikali, ker so mislili, da sem pravi morilski pes.


Več kot spijemo, boljši smo in lepše izgledamo...

Ko smo prišli z morja, pa mi je Vanja povedala, da bova začela hoditi v šolo. Nič kaj se je nisem veselil. No, pa me je vseeno prepričala, da sva šla vsaj pogledati. Že prvi dan sem spoznal nove prijatelje in tam mi je bilo zelo všeč. Hodila sva v KD Kamnik, saj se je Vanja kar dosti pozanimala in ugotovila, da imajo zares dobre inštruktorje. Tako sem bil priden, da sva namesto predvidenega izpita A šla delat kar BBh. Sicer me na dan izpita ni ravno držalo, da bi bil priden in ubogljiv, pa vendar sva dosegla 88 tock. Po moje je bila kriva Vanja, saj se za pisni izpit ni učila kaj dosti in zaradi nje nisva dobila še kaj več točk. Ne glede na rezultat pa je meni bilo v šoli zelo všeč, zato upam, da me bo Vanja kmalu spet vpisala v kakšen tečaj. Čeprav vadiva tudi sama. Gnjavi me s "šolskim poleg" na vsakodnevnih sprehodih (še dobro, da samo nekaj minutk), učiva pa se tudi trikov. Njen najljubši je, da jo lubčkam, moj najljubši pa je lajanje. Velikokrat pa ponovim vse trike, ki jih znam, samo, da čimprej dobim tisti piškotek, ki ga drži v roki.


Pasja šola - izpit, podeljevanje diplome

Ja, takole potekajo moji dnevi pri njiju. Sicer pa, naj še malo povem o Vanji in Gregu. Ona mi je že od prvega dne bolj všeč, zato sem se odločil, da bom njo malo bolj ubogal. Čeprav, če sem čisto iskren, nikogar ne ubogam ravno najbolje. Vanja me večinoma podkupuje s priboljški in crklja, zganja paniko glede zdravja, me uči trikov, včasih mi daje potuho, če zgrizem kakšen copat, zna pa biti tudi zelo stroga in kadar me npr. pošlje na prostor, bo vztrajala tako dolgo, da bom to naredil. Vem, da tu ni pardona. Grega je čisto drugačen. On se z mano veliko igra in podi po stanovanju, včasih je malce pregrob, pa potem cvilim, še preden me zaboli, hehe. Uči me tudi razne lumparije. Tako znam zdaj s svojim pogledm izsiliti, da pridem na kavč, čeprav Vanja tega ne dovoli vedno. Še vedno ne razumem, kaj točno pomeni "sedežna je nova"... Grega me je tudi naučil, kako biti "bogi", kadar kaj ušpičim. Sicer na njega to ne deluje, ima pa strašen učinek na Vanjo.


Nisem zanalašč pojedel copata... Sicer pa poglej, kako sem bogiiii

Kakorkoli ju vlečem za nos, pa točno vesta, da ju imam zelo rad. In tudi onadva imata rada mene, saj velikokrat govorita, da ne moreta verjeti, koliko veselja sem jima prinesel. Ne moti ju, da nisem čistokrven (no, saj tudi mene ne), saj pravita, da se res vidi kako zelo enak sem mamici, pa vendar sem čisto drugačen. Vidite, takšne stvari lahko pes izve, če le malo prisluškuje pogovorom. In to mi je všeč. Pravita tudi, da se bomo kmalu preselili, saj bo Vanja zamenjala službo in bosta lahko tako še več časa posvetila meni. Čeprav me je malo strah, če bomo sploh našli kakšne prijatelje zame. Vendar pravita, da naj me glede tega ne skrbi.


Kameleon

Ja, res si ne znam predstavljati življenja brez njiju. Še sreča, da sem ju takoj "prebral", ko smo se spoznali, saj zdaj vidim, da je življenje z njima prava uživancija in tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Upam edino to, da me bosta tudi onadva imela še dolgo rada, ne glede na lumparije, ki jih bom še ušpičil (imam že nekaj idej v glavi, hihi), se bom pa gotovo trudil izboljšati moj "sem bogi" pogled, da me ne bosta kregala.


Če bi imel pokončna ušesa, bi bil zelo smešen

Naj jima na koncu rečem samo še hvala za vse, kar počneta zame. Hvala tudi Digiju in Dagiju, da me imata rada in dobro skrbita zame kadar Vanja in Grega ne moreta. Hvala pa tudi vam na forumu, da ste pomagali moji "mami" pri raznih vprašanjih glede mene, sploh pa hvala, da ste ji povedali, kje se s kužki dobivate ob sobotah.

Se vidimo!

Luka

(malo pomagala in veliko lektorirala: Vanja)

Avtor zgodbe in fotografij: Vanja Artnak - LuncaPunca