Kako je živeti z našo Nelly...

Kako začeti takšno zgodbo? Hm..., mogoče kar na začetku.
S fantom sva se poleti preselila v najemniško stanovanje. Že pred tem sva bila "dogovorjena", da bo z nama živela tudi muca, ki jo bova poiskala v kakšnem zavetišču oziroma prek oglasov. In tako se je tudi zgodilo. Še preden sva bila uradno vseljena, sem našla najbolj sladko kepico, ki sem jo kdaj videla. Čez čas pa se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je ta moj sladki muc poln neustavljive želje po svobodi - tekanju po travnikih; bil je pravi upornik, zato sva ga morala dati nazaj, saj ni bil primeren za življenje v stanovanju. Sva pa pri istih ljudeh naletela na še eno črno-belo kepico, ki nama je polepšala življenje. To je moja kraljica Pija - sladka muca, ki ji manjka del tačke, a je vseeno najlepša in najbolj sladka muca ki sem jo kdaj koli imela. Mislila sva, da je to to - imava muco..., nekoč bo prišel še dojenček..., in bomo srečno živeli...

Ja seveda. Življenje je res nepredvidljivo in tudi moja ljubezen do živali je ogromna!
Novembra sem prejela sestrin klic. Starša sta na vrtu (po naključju sta se ustavila tam - vrt je namreč v drugem kraju) našla kartonsko škatlo, v njej pa pet malih premraženih nadebudnežev in njihovo prestrašeno in žalostno mamico. Vse skupaj sta nesla domov in že klicala v razna zavetišča - veterinarje - kam z njimi? Ker imata že doma dva psa, ni bilo variante, da bi ostali pri njiju. Tukaj sem stopila v akcijo tudi sama in s pomočjo čudovitih punc našla za njih začasen dom (če katera izmed njih bere to zgodbico, ŠE ENKRAT HVALA!). Toda v teh treh dneh, ko so kužki preživeli v naši družbi, sem se dobesedno "zaljubila" v najmanjšo punčko med njimi. Srce mi je govorilo, naj jo vzamem k sebi domov, razum pa je vztrajno bil boj proti temu. Kakšen je bil razplet tega boja? S težkim srcem in s solzami v očeh sta se starša in ostali člani družine poslovili od teh malih kepic in njihove mamice, ki je vse prevzela s svojim zaupanjem in hvaležnostjo. S fantom sva jih peljala v začasni dom. Celo pot je moja miška preživela v mojem naročju in še takrat v avtu nisem bila prepričana kaj naj. Na koncu sva se odpeljala domov brez novega člana, jokala sem kot bi mi vzeli otroka, res ne vem, zakaj in kako, ampak čutila sem neizmerno žalost. Ker me fant (rada bi se zahvalila tudi njemu za vsak dan, ko smo skupaj) enostavno ni mogel gledati čisto strto, je kljub temu, da mu ideja o še enem kosmatincu v najinem življenju ni najbolj dišala, dal "zeleno luč" in že naslednji dan sva se takoj po službi peljala po najino kužiko. Bila sem takoooooo srečna... Moja Nelly bo doma. Ja, to je njeno ime - Nelly!


Nelly in njen lep pogled

Ko se ozrem na prve dni doma..., to so bili težki dnevi, ne bom lagala; skoraj sem že obupala. A fant mi je dal moči in skupaj smo se navadili na sobno čistočo in jutranjo vožnjo v varstvo k mojim staršem. Nelly je bila (no, je še) premajhna, da bi jo pustila samo doma skupaj s Pijo. Tudi ne zdrži še celih osem ur brez lulanja. Poleg tega pa ji tako sploh ni dolg čas, ko celo dopoldne preživi v družbi mojih staršev, muce, naše čivave Daisy in zlate prinašalke Zoje.

Danes je Nelly stara približno štiri mesece. Kakšne pasme je? Hm... Ko je bila še čisto majhna, je vsak mislil, da je mini rottweiler, sedaj pa je postala bolj suha in na dolgih nogah. Pojma nimam, kakšna bo njena končna podoba. Resnično si je ne predstavljam. Mamica je bila majhna mešanka s terierjem, kakšne pasme je bil njen oče, ne bomo nikoli izvedeli.


Nelly in Pija kosita

Spomladi gre naša Nelly v malo šolo. Ker ima pozimi bolj malo stika z ostalimi ljudmi in drugimi kužki (razen domačimi), bi jo rada čim bolj socializirala in ker živimo v mestu, si želim, da bi bila tudi kolikor toliko ubogljiva. Čeprav jo moram pohvaliti, ker že sedaj uboga in me iz dneva v dan preseneča. Presenečena sem tudi nad tem, da mi sledi na vsakem koraku - vedno je pod mojimi nogami in prav pošteno moram paziti, da je ne pohodim. Resnično se že veselimo malo toplejših dni, da bomo lahko več časa preživeli na prostem in uživali ob igranju.


Naša mala zaspanka

Še danes pa se kljub vsemu včasih vprašam, ali sem se pravilno odločila in jo vzela za svojo. Včasih pridejo naporni dnevi, ko se ti nič ne ljubi in si čisto brez volje. A Nelly to ne zanima, treba jo je peljati ven, se ukvarjati z njo, vseskozi bi rada bila ob tebi in imela vso tvojo pozornost. Res je kot en mali otrok. Zaposli naju 24 ur. Kamorkoli greva, mora iti z nama, tako da veliko časa preživimo skupaj v avtu. V vožnji z avtomobilom prav uživa in tudi ko "napada" Pijo, neizmerno uživa. Vendar zna v tej svoji igri iti tudi predaleč, takrat morava poseči vmes midva. Potem je spet mir, vsaj za kratek čas.


Nelly in njena dekica

Psiček, pa čeprav je še tako majhen in luštkan in oh in sploh, ti resnično spremeni življenje! Zato se je treba nanj resnično pripraviti in vedeti, kaj pomeni prevzeti odgovornost za takšno bitje. Ko primerjam delo, ki ga imava z muco in z najino psičko, je rezultat vedno ta, da muca ne predstavlja skoraj nobenega dela - odrekanja. Enostavno lahko živiš tako kot si takrat, ko muce še ni bilo. Psiček pa ti življenje obrne na glavo. Veliko bolj potrebuje tvojo pozornost in čas.


Nely in Pija

Zvečer ko se stisne k nama, ko naju pogleda s svojimi temnimi očmi in nežno zavzdihne, je tako sladka, tako najina. Potem se nam pri božanju pridruži še Pija in potem sem res srečna, ko takole skupaj ležimo pred televizorjem in vsak dvom izgine, vsaka neprespana ura je pozabljena. Takrat mi ni žal moje odločitve - nasprotno, vem da sem se pravilno odločila in da je ves moj strah odveč, ter da bo vse tako kot mora biti.

Avtor zgodbe in fotografij: Mateja Miklavžina