Moja mala azilantka MišaMoja zgodba z našo Mišo se je začela, ko sem lani oktobra slučajno govorila s predsednico Obalnega društva proti mučenju živali (društvo upravlja z obalnim zavetiščem za zapuščene pse) Andrejo, ki mi je povedala, da imajo ravno šest mladih, dva meseca starih, kužkov, ki so jih (celo leglo) zapustili. Dogovorili sva se za ogled in mojemu fantu in meni ni preostalo drugega, kot da Mišo vzamemo domov. Že naslednji dan (13. oktobra – pa naj še kdo reče, da je 13 nesrečna številka!) sva šla po našo Mišo. Bila je najbolj debeluškasta in dolgodlaka kokica v leglu. In bila je moje najlepše darilo za rojstni dan v življenju.
1. dan v novem domu.Torej, Mišo smo odpeljali v njen novi dom. Že takoj na začetku sem se odločila, da hočem imeti psa, s katerim se bom maksimalno ukvarjala. In sva šli pri njenih treh mesecih in pol v KD Obala v malo pasjo šolo. Tam sem se učila predvsem jaz, saj je Miša moj prvi pes. In zdaj je za nama tudi izpit po programu B-Bh.
Ko sva končali malo šolo, sva šli pogledat, kaj počnejo v obalni Enoti reševalnih psov. In tam sva še zdaj. Moja mala azilantka, ki je zdaj stara slabo leto in pol, je najmanjši pes reševalec v Sloveniji. Mešanica med labradorjem, kokeršpanijelom, terierčkom in še čem pa nama s fantom vsak dan zagotavlja predvsem ogromno veselja in sreče. Čeprav je kakšen dan, teden ali mesec zaradi številnih aktivnosti hudo naporen, si življenja brez nje sploh ne znava več predstavljati. Čeprav je pridna in ubogljiva, pa ima tudi svoj karakter, ki ga ne poskušva zatirati. Tudi, če nam jo je v šoli kdaj pa kdaj zaradi tega »zagodla«. Čim večkrat ji namreč poskušva pustiti, da počne, kar sama hoče. Da teka naokrog, da zleze pod odejo, ko počivamo na kavču, da lovi žogico po stanovanju. To pa zato, ker je pridna in ne uničuje stvari (razen kakšnega razcefranega papirja namreč ni nikoli naredila nobene škode). In ker je prav to najlepše pri njej.
ZaspankaPsi so med šolanjem vsi enaki. Vsi sedijo, so v prostoru ali hodijo poleg. Prav njihove iskrice in njihovi prebliski, ki jih imajo kot posamezniki, pa so najlepši.
O njenih muhah in o tem, da so vsi, ki jo vidijo naravnost zaljubljeni v njo, bi lahko napisala celo knjigo. A pomembno je, da sem vesela, da s fantom Miši ponujava vse, kar lahko, kar nama vsak dan tudi vrača.
Naša cartaPonosna sem na to, da sva jo vzela iz zavetišča in nikoli ne bom razumela ljudi, ki za čistokrvne pse plačujejo ogromno denarja. Med drugim tudi zato, ker se vsak dan znova izkazuje, da je naša mešanka bolj odporna proti boleznim in na splošno bolj zdrava kot njeni čistokrvni kolegi.
Zdaj, ko imam Mišo, sem prepričana, da v življenju nikoli več ne bom brez psa. In prepričana sem tudi, da ga bom šla vedno iskat v zavetišče. Ker si predvsem tamkajšnji kužki zaslužijo vso ljubezen, k jim jo lahko človek da. In ker so mešančki resnično zakon!
Vsak dan kaj novega
Ravno prav velik kavč za počivanje
Halo!
UmazankaAvtor besedila: Tina Lekan
Avtor fotografij: Tina Lekan
Jana. Vse pravice pridržane.
