Vsepasemski kuža BenŽelja po psu me spremlja že celo življenje. Kot otroku se mi je izpolnila, a sem psičko v nesrečnih okoliščinah izgubila že po dveh letih. Bila je srednje velika črnobela mešanka med kokeršpanjelom in nemškim lovskim terierjem. Ime ji je bilo Lady. Dolgo je nisem prebolela, a odločena sem bila, da bom, ko odrastem ponovno imela psa. Načrtovala sem ga sicer za pozneje, ko si kupim lastno stanovanje in se moje življenje stabilizira, a nisem mogla čakati tako dolgo. Letos poleti sem se odločila, da si ga omislim že zdaj.
S fantom sva se prej pogovarjala o bokserju, ki pa je bil bolj njegova kot moja želja. Jaz sem si bolj želela pit bulla. Ime za njega ali njo sva že dolgo imela. Ne glede na spol in pasmo bi ga poimenovala Penca. Ko pa sem začela resno razmišljati o nakupu psa, sem misel na pit bulla opustila. Vsi so mi ga odsvetovali, ker načeloma nimam izkušenj. Po dolgem raziskovanju in razmišljanju o drugih pasmah sem odkrila Cairn terrierja. Našla sem tudi vzreditelja. A neka druga misel mi ni dala miru. Kaj če bi raje posvojila psička iz zavetišča? Potem sem razmišljala le še o tem, ali bi ga raje kupila ali posvojila. Odločitev je padla, ko mi je sodelavec razlagal, da je posvojil psičko iz zavetišča in kako vesela je bila. Vedela sem da je to to.
11. septembra sem se odpravila v zavetišče Gmajnice sprehajat kužke in bila pripravljena, da enega odpeljem tudi domov. Najprej smo s prijateljicami sprehodile tri starejše pse in po sprehodih, ko so bile na vrsti posvojitve smo naredile še krog okoli pesjakov, da si ogledamo ostale nesrečneže. Takoj mi je v oči padel dolgonog črn mešanček v pesjaku za mladičke, ki se je stiskal k ograji, ignoriral vse okoli sebe in žalostno zrl v svet. Takoj sem se zaljubila vanj.
Sprva sem sicer malo omahovala, kar nisem mogla dojet, da bom res odpeljala domov majhno nebogljeno bitjece, ki bo potem kar pri meni. Vendar ne dolgo. Presenečena sem bila kako enostavno človek posvoji psa. Pričakovala sem, da lahko psa nekako rezerviraš in potem kak teden hodiš z njim na sprehode, da ga malo spoznaš, da človeka, ki odpelje psa bolj kontrolirajo, ampak ne, če ne odpelješ psa takoj, ga bo kdo drug. Izpolniš nekaj papirčkov, vprašalnik, dodaš dva podpisa, plačaš nek drobiž in kužata odpelješ domov.
Ben Štumf Etton je petmesečni mešanček. Ime penca mu ni pasalo, pa je dobil moje drugo favoritizirano ime Benetton. Vmesni člen Štumf pa ker je hitro pokazal, da rad sune kakšno nogavico. Na kratko je kar Ben. Med čem je mešanec ne vemo, ker je najdenček. Sigurni smo, da ima v sebi nekaj terrierja. Srva je bil precej podoben tudi šnavcerju a se ta podobnost manjša. Morda ima v sebi tudi kaj pudlja. Skače kot srna, plazi se kot maček in dobiva zaščitno zimsko belo dlako in je včasih malo boječ, kar ga uvršča med sibirske zajce. V glavnem je vsestranski mešanec. Včasih hecam ljudi na sprehodu, ki me previdno sprašujejo po pasmi, da je štrasni putpuri in se potem tolčejo po glavi, da nobene pasme več ne poznajo. Je srednje velik, črne barve z belo bradico, čisto majhnimi belimi nogavičkami na nogah in tremi belimi dlakicami na konici repa. Vendar pa je vsakič ko ga počešem bol rjav.
Predvsem prvi teden je bil kar naporen. Ponoči je nalajal vsakega, ki je se je pramaknil v stanovanju in nikakor ni hotel lulati zunaj. Tudi več kot eno uro sva lahko bila zunaj, pa je čakal in zadrževal in se potem olajšano polulal in pokakal v stanovanju. Še posebej prve dni, sem s seboj nosila vodo, da bi pil in bi ga bol tiščalo, pa ni hotel. No potem je začel končno popuščati in po dolgih sprehodih, ko le ni več šlo, se je le polulal zunaj. S podkupnino (piškoti) in izdatno pohvalo, se je že v dveh tednih naučil popolne čistoče. S tedni se je tudi malce zradil in zelo izboljšal kvaliteto dlake. Navadil se je na nov dom in tudi ponoči nehal lajati. Skoraj nikoli ni sam doma. Imamo takšne urnike, da je bil do zdaj sam največ dve uri, zaradi tega sva srečna on in jaz. On zato, ker ima vedno družbo, jaz pa zato ker je srečen on in ker ja najbrž tudi to razlog, da pravzaprav še ni naredil nobene škode.
Spi na blazini, ki jo je že prvi dan vzel za svojo.
Fant pa ima še eno posteljo v kuhinji od kjer ima pregled nad celim stanovanjem in seveda dovoljenje za našo posteljo. Proti temu smo se sprva sicer borili ampak je s svojimi lepimi očmi hitro dosegel svoje.
Vendar se pride na posteljo le pocrkljat, ponoči večinoma spi na eni od svojih postelj. Njegovo priljubljeno mesto je tudi ob vratih na čevljih.
Čevljev se še ni spravil uničevat, pa tudi sicer še ni uničil veliko stvari. Očitno so mu čisto dovol njegove igrače. Njegova najljubša je ribica z McDonaldsa. Obožuje tudi plastenke, zunaj za žogicami pa samo teče, nazaj pa jih ne prinese, tako imam vsaj jaz raje palice ali snežene kepa, ki mi jih potem ni potrebno iskati po celem travniku.
V pasji šoli še ni bil in bo šel najvrjetneje spomladi. Kasneje se bova lotila še Agilitya. Kljub temu, da še ni bil v pasji šoli pa je kar ubogljiv. Pozna že precej osnovnih in tudi malo manj osnovnih ukazov, le odpoklic mu še dela težave. Tudi za socializacijo pridno skrbiva. Včasih greva na srečanje v Zajčjo dobravo, vendar so tam predvsem večji psi, ki se jih še malo boji. Sicer pa ima veliko prijateljev. Sosedovega višavca Maxa, beaglico Xsaro, Yorkija Rockya, pit billko Neco,in še mnogo drugih. Z vsemi se dobro razume, vendar je zelo teritorialen in je malo manj prijazen, ko kdo od teh psov zaide v njegov dom.
Kadar ni s katerim od teh prijateljev se najpogosteje sprehajava po Mostecu, PST-ju in Tivoliju, kjer je tudi veliko štirinožnih prijateljev. Ptrav tako so za sprehode odlične Fužine, kjer stanuje moj fant. Tam je Ben zelo rad. Ker je naselje veliko je tam tudi veliko psov in lahko vedno najdemo kakšnega primernega za igro.
Poleti, no poletja še ni doživel, je pa zato toplo jesen, obožuje vodo,
pozimi pa sneg. Ko ga gledam s kakšnim užitkom se bori s snežno odejo postane naenkrat sneg všeč celo meni.
Prvi zob je zgubil med igro kakšen mesec nazaj in o tem sem mogla nujno obvestiti vse. Potem sem skrbno nadzorovala njegovo stanje in za vsako malenkost klicala veterinarja, ki si je najbrž mislil, da sem nora, saj je moj kuža popolnoma zdrav in je z njim tudi sicer vse v redu. Tudi, ko je prvič dvignil tačko, ko je lulal, sem o tem obvestila pol slovenije.
Zdaj živi pri meni šele tri mesece, ampak v moje življenje prinaša tolikšno radost, da si življenja brez nega ne morem več predstavljati. Šele zdaj po slikah ugotavljam, kako se je v bistvu spremenil in kako je v teh treh mesecih napredoval. Kot sem že rekla se je zredil in popravila se mu je dlaka, pa tudi zrasla je precej. Zrasel je tudi Ben. Prav zanima me kakšna bo njegova končna velikost in oblika. Tudi v tem je čar mešančkov. Nikoli ne veš natančno kaj bo nastalo iz njega in z zanimanjem spremljaš njegovo rast in vsako spremembo. Pri Benu se zdaj pravzaprav že vidi kakšen kuža bo. Zame je čudovit in sploh najbolši na svetu. Z mano je povsod, razen na faksu in v službi, najraje bi ga odpeljala tudi tja. Seveda mi včasih povzroča tudi težave, predvsem, ker je zelo glasen in me včasih zunaj ne uboga, zato je spuščen samo daleč stran od ceste, vendar mislim, da je za petmesečnega kužka kar ubogljiv. V skupnem življenju bova dala še veliko skozi, vsega se že veselim.
Posvojitev Bena je bila najbolša odločitev, kar sem jih lahko sprejela in mislim, da bom iz zavetišča sigurno posvojila še kakšnega kužka.
Ena mojih ljubših fotk: Ben vozi vlakBesedilo: Simona Lustek
Avtor fotografij: Simona Lustek
Jana. Vse pravice pridržane.
