Naša kosmatinca

Sedaj, ko tole pišem, spi zraven mene Bina. Bernardinka. Bero spi v dnevni sobi. Ja, imamo dva psa. A včasih je bilo drugače...

Pri nas doma se nikoli nismo pogovarjali o psih. No, mogoče o sosedovih. Ali pa o tistem, ki smo ga srečevali, ko smo hodili po mleko. Ampak nikoli pa se nismo pogovarjali o tem, da bi mi doma imeli psa. Dokler... dokler nekega dne nista moja starša kupila velike parcele na Gorenjskem. In takrat se je moji mami porodila ideja, da bi bilo fino imeti psa na tako veliki parceli. Da bi te nekdo opozoril, če bi dobili obiske. Ali pa samo za boljši občutek. Moj predlog je bil seveda takoj: "Kupimo bernardinca!" Pa starša nista bila navdušena. Sta rekla, da ju moti dolga dlaka, pa slina, pa prevelik pes... In tako smo začeli doma brati knjige, kjer so bile predstavljene pasme. Sosed nam je predlagal velikega švicarskega planšarskega psa. Odšli smo na pasjo razstavo v Ljubljano in tam spoznali bodočo mamo našega črhunca. Ampak do njegovega prihoda je preteklo kar nekaj časa. Paritev namreč dvakrat ni bila uspešna. Nihče ne ve, kako sem bila razočarana takrat, ko smo izvedeli, da je samica kotila mrtve mladičke ali pa skotila samo eno samico. Ampak 13. avgusta 1998 pa je le posijalo sonce tudi za nas. Skotil se je namreč Bero...


Bero – naš prvi obisk
Avtor: Jana Krek

Od takrat naprej sem nestrpno odštevala dneve, ko ga bomo lahko šli prvi pogledat. V živo je bil še manjši, kot sem si ga jaz predstavljala. Z vzrediteljem smo se zmenili, da ga dobimo v začetku oktobra. Z njegovim prihodom se je pri nas veliko spremenilo. Sprva mu je bila namenjena utica za hišo. Ker je bila utica dokončana en teden po njegovem prihodu (ta čas je Bero spal na balkonu), je ni maral. In dobil je novo utico na balkonu. Ker sprva ni smel biti preveč notri, sem bila jaz pri njemu zunaj in se učila. Novembra, v bundi. In to samo zato, ker sem želela biti čim več z njim.
Zaradi dveh operacij ramenskega sklepa je bil prikrajšan za del svoje mladosti.


Bero po prvi operaciji ramenskega sklepa
Avtor: Jana Krek

Ampak jih je preživel. Užival je z nami in mi z njim. Hodili smo na sprehode, se igrali, hodili na Gorenjsko na našo parcelo... Kmalu je ugotovil, da je bolj prijetno, če spi v hiši, skupaj z nami. Ta želja se mu je uresničila, saj je toliko časa praskal po vratih in lajal, dokler ga nismo spustili v hišo. In ker smo želeli ponoči mir, je od tedaj spal notri. Skupaj z Berotom smo tudi spoznavali radosti in tegobe pasje šole ter šolanja psa. Bero je bil v šoli kar uspešen, če le mi, kot vodniki, ne bi bili tako površni. In Bero je kmalu začel izkoriščat te naše napakice in nepazljivosti. Kmalu je spoznal, kje so naše slabosti in to spretno izkoristil. Iz prostora je vstajal, kar je želel, na mokrem ni želel več sedeti ali ležati... Ampak vseeno smo pa uspešno z njim naredili izpit A. Navsezadnje smo pa v šolo odšli zato, da se MI naučimo ravnanja s psom.


Bero kot mladiček
Avtor: Jana Krek

Sorodniki, sprva nenavdušeni nad psom, so spoznali, da imamo sedaj psa. In so ga sprejeli, čeprav ne z veseljem. Ampak mene to sploh ni motilo. Bero je postal center mojega življenja. Kamorkoli sem odšla, je odšel z mano: v trgovino, na pošto, na banko... Ampak še vedno je v meni tlela želja po bernardincu. Pravzaprav po bernardinki. Mami je v knjigi prebrala, da obstajajo tudi kratkodlaki. "Pa mami, no. Pa ne more biti bernardinec kratkodlaki!", sem ji rekla. "Ja, kakšen pa zgleda?!?", sem se čudila, "bernardinci imajo ja dolgo dlako!" Na sliki je res izgledal smešno, ampak to moje mami ni prepričalo. Rekla mi je: "Lahko bomo imeli bernardinca, če bo kratkodlaki!". Prav, pa kratkodlaki, sem rekla. In začela skakati od veselja po hiši, ker sem vedela, da bomo res kupili še bernardinko. Tako se je začelo obdobje Bine...
Začela sem iskati vzreditelja v tujini. Končno se mi je posrečilo in našla sem super vzreditelja v Franciji. Dogovorili smo se za kratkodlako samičko, ki naj bi bila podobna eni njegovi samici (po barvi). Uf, kar smejalo se mi je, ko sem dobila e-mail, da se je skotilo 11 mladičev, od tega 3 samičke. Ampak še vedno nisem vedela, ali se je skotila tudi moja Bina ali ne. Binin oče je kratkodlaki, mama pa dolgodlaka, zato je bilo potrebno počakati še 3 tedne, da je vzreditelj lahko 100% določil dolžino dlake. Kar preko interneta in slik sem izbrala eno psičko izmed dveh, ki sta bili kratkodlaki. In takrat sem že drugič v svojem življenju začela odštevat dneve, kdaj bomo odšli po psa. Tokrat po Bino.


Bina kot mladiček v družbi bratcev in sestric
Avtor: Bernard Ketterer

Bila sem prepričana, da jo bo Bero lepo sprejel, ampak sem se zmotila. Bina je bila še mladiček in zato se je temu primerno obnašala: skakala je po Berotu, ga grizla, ga prosila, da bi se igrala... Berotu pa to ni bilo prav nič všeč. In ker je vedel, da je Bina moja, mi je zameril, da sem jo pripeljala domov. 14 dni ni hotel iti z mano na sprehod! Počasi, ampak res počasi jo je sprejel. Če le Bina ni skakala po njem in ga grizla. Skupaj sta lahko jedla, skupaj smo hodili na sprehode, skupaj smo se valjali po stanovanju... Življenje je postalo spet rožnato. Dokler ni bila Bina stara skoraj 1 leto.
Jeseni sva obiskovali pasjo šolo, kjer je Bina blestela. Presenetila je mene in inštuktorja. Z navdušenjem sem jo vpisala tudi v osnovno šolo, kjer pa me je čakal šok. Bina je postala napadalna. Do samic, samcev, velikih, majhnih psov... do vseh. Jaz sem se skoraj jokala na poligonu, ko je skakala v druge pse. Kar verjeti nisem mogla, v kaj se je spremenila moja bučka. Takrat sem že hotela prenehati s šolanjem, ker sem jo res komaj zadrževala. Na srečo moj inštruktor ni obupal nad njo. Pokazali smo ji, da mora ubogati mene. Vedno, ko sem jo morala kaznovati, sem imela solzne oči. Le kako naj kaznuješ psa, če si ga prej 1 leto ljubil z vsem srcem in ga razvajal do onemoglosti? Ampak napredek je bil očiten. Bina je spoznala, da ji drugi psi ne bodo nič storili in šolanje je spet postalo veselje. Uspešno sva naredili A izpit in čez nekaj mesecev tudi B-BH. Takrat sem žarela od ponosa, saj navsezadnje ni ravno lahko šolati psa, ki mu poslušnost ni v krvi. Skupaj z osnovno šolo sva začeli trenirati tudi sledenje, kjer tudi blesti. Kako je uspešna, bo pokazalo leto 2006. Upam, da mi bo uspelo dokazati, da bernardinci niso samo za na kavč, ampak da se lahko kosajo tudi s kakšno delovno pasmo. No, seveda so razlike med njo in kakšnim nemškim ovčarjem očitne, ampak vseeno se lahko tudi bernardinca šola. Če se seveda lastnik zaveda, da ima malo bolj počasnega psa, da pes potrebuje več ponovitev ter kratke vaje (ker se zelo hitro naveliča ponavljanja). 

       
Bina na sledi
Avtor: Joži Peljhan

Maja 2005 se mi je izpolnila velika želja. Bina je postala mamica 8 mladičkom. Takrat se je zame začelo obdobje neprespanosti in živčnosti. Neprespanosti zato, ker sem pomagala Bini pri hranjenju in skrbi za mladičke, poleg tega pa je bilo treba za mladičke najti dober dom. Živčnosti pa zaradi razvoja mladičkov. Ob vsaki nepravilnosti (ki so se kasneje izkazale za malenkosti), sem zagnala vik in krik in verjetno je bil Binin veterinar zelo vesel, ko so me mladički zapustili. Šele sedaj (nekaj mesecev po mladičih) odkrivam, kako veliko srečo je imela Bina, da sta brejost in kotitev potekali brez problemov, da so vsi mladički pravilno obarvani, zdravi, močni... Vedno (pre)večkrat berem o različnih problemih pri brejosti in kotitvi in takrat se spomnim na Bino in na njene mladičke. Seveda pa je sedaj zelo lepo spremljati rast in razvoj mladičev, gledati slike, ki mi jih pošiljajo novi lastniki. Komaj pa čakam april in maj, ko gremo obiskat vse mladičke v tujino (z Bino seveda).
 

Bina in njeno prvo leglo
Avtor: Jana Krek

Sedaj imamo doma dva psa - Berota in Bino. Karakterno sta si zelo različna, a hkrati podobna. Bero je na eni strani ekploziven, hiter, glasen, varuh... Bina pa na drugi strani kot mala miška - tiha in počasna... A, ko sta oba na sprehodu, se pokaže njuna druga stran: Bero kot "tiskar" (psi, ko vohajo markacije drugih psov, "berejo časopis"; psi, ki lulajo "tiskajo časopis") in Bina kot zasledovalec in raziskovalec. Zaradi njenega lovskega nagona (le od kod imajo bernardinci lovski nagon?!?!) sem imela kar nekaj problemov, ampak mi je njen nagon uspelo zelo omiliti. A oba zahtevata svojo mero crkljanja, pozornosti in ljubezni...   


Bero danes
Avtor: Jana Krek

Bero je zelo samosvoj. Ko si on nekaj vbije v glavo, on to hoče doseči. Če postane lačen ob petih popoldne (čeprav drugače dobiva šele ob sedmih zvečer), bo toliko časa sitnaril, lajal, "fehtaril", da bo dobil večerjo. Če njemu niso všeč zaprta vrata, jih bo odprl. Potem se pa mi jezimo nad njim, da spet odpira vrata in hladi sobo.

Bina je bolj navezana name. Če ve, da se skupaj nekam odpravljamo in jo pustim za 2 min. na hodniku, takoj cvili in laja in joka, češ, kam si šla?! Je bolj flegmatik v primerjavi z Berotom. Če dobi večerjo kasneje, se nič ne sekira. Če se cel dan vozi v avtomobilu, ji je čisto vseeno. Seveda pa vedno pokaže, kje ji je najlepše (na moji postelji).


Bina danes
Avtor: Nina Bešter

V teh, več kot sedmih letih, odkar imamo Berota in kasneje Bino, sem doživela že vse: od joka, razočaranja, obupa do smeha, veselja in navdušenja. Slednjega je bilo več in prav je tako.
Življenje z dvema psoma je definitivno naporno. Sploh če ima vsak svoje pomanjkljivosti. Bero ne sme biti spuščen na sprehodu, ker je napadalen do drugih samcev. Bina pa ima kar izražen lovski nagon. Zaradi tega je sprehajanje prava umetnost in krepitev mišične mase. Če bi se združile samo dobre lastnosti Berota in Bine, bi dobili super psa. Takorekoč idealnega: pes ne bi uhajal od doma, rad bi se sprehajal, razumel bi se z drugimi psi, ne bi bil požrešen, ne bi pretirano lajal, uspešen bi bil v šoli, ne bi bil trmast... Če bi se pa združile njune slabosti... Uf, raje ne pomislim, kakšen "hudiček" bi potem prišel in kakšne težave bi imeli.

Vem, da se bomo morali nekoč posloviti od naših dveh kosmatincev. O tem raje ne razmišljam. V smehu vedno pravim, da bosta oba živela še deset let. Ko bi se to le uresničilo.

Avtor zgodbe: Jana Krek (Bina)