Moj pes Pepe

Pri mojih treh letih smo se odločili, da v našo družino prinesemo nekaj malega, kosmatega in skrajno nagajivega. Po dolgem premisleku smo se odločili za psa pasme koder, ki je znan po tem, da je dober z otroki in nezahteven za nego. Med veliko kužki smo se težko odločili, kateri bo pravi, a nas je eden vendarle očaral. Izbrali smo mu ime Pepe. Je brez rodovnika, star pa je 11 let. Ko smo ga dobili, je bil čisto črn, z leti pa je dobil kar precej sivih dlak. 

Pepe ponavadi spi na veliki rumeni blazini, kje mu je res udobno. Če ga med spanjem motiš, ponavadi malo zarenči, ker kot vsak normalen pes tudi on potrebuje spanec. Včasih smo ga ven peljali petkrat na dan, zdaj pa mu ustreza, če ga peljemo zjutraj, popoldne in zvečer. Pepe ne mara briketov, zato ga vsakodnevno hranimo s pripravljeno hrano v pločevinkah. Nikoli ni hodil v pasjo šolo, a vendar pozna vse ukaze, čeprav se mu zadnja leta ne da več tako poslušati.



Naš kuža ima zadnjih nekaj let resen problem. Pojavil se mu je tumor v gobčku, ki pa se še vedno ni pozdravil. Že velikokrat smo ga peljali k veterinarju, ki mu je moral tudi že odstraniti pol čeljusti, a še vedno se ni izboljšalo. Čeprav ve, da je hudo bolan, mu to ni vzelo želje po veselju in zato še vedno skaklja okoli, kot takrat, ko je bil še zdrav.

Kot velika večina psov, se mora tudi naš enkrat na pol leta ostriči. Dobra lastnost glede njegove dlake je ta, da nikoli ni izpadala, krtačimo pa ga enkrat na mesec.

Avtor besedila in fotografije: JulijaPP