Naš prijatelj Odi

Gladkodlaki prinašalci so prvovrstni psi. Že pri mladičih se opazi, da so nekaj posebnega. Pred nekaj več kot šestimi leti nas je obisk take razigrane tolpe vsiljivih črnuhcev odvrnil od iskanja mladiča zlatega prinašalca. Za leglo smo izvedeli po naključju, pasme prej nismo poznali. Celo pomislila sem, kakšna škoda, da ne obstajajo kakšni taki dolgodlaki prinašalci tudi v črni barvi. Večkrat sem šla čez knjigo o psih, vendar pasma ni pritegnila moje pozornosti, ker zraven ni bilo slike, v živo pa tudi nobenega nisem srečala. Kakorkoli že, ko so odprli vrata tistega pesjaka in se je vseh šest podivjanih črnih kepic pognalo naravnost vame, sem bila pečena. Sploh se jih nisem mogla otresti. Tisti nasvet, da naj se iz legla izbere mladiča, ki najbolj rine k tebi, v takšni situaciji odpove na celi črti. Sicer pa izbire tako ni bilo - ko smo se odločili za nakup, nam je Odija določil vzreditelj. Ob tem sem morda celo zavriskala od veselja, saj mi je bil ravno mini Odi najbolj všeč. Bil je najbolj svetleč in najmanjši, vendar nič bolj zadržan. Še pred tem srečnim trenutkom smo se usedli za mizo in razčistili cel kup vprašanj:
"V čem se razlikujejo od zlatih prinašalcev? So tudi tako prijazni?"
"Še bolj. Zelo so dobrodušni. Če jih napade kakšen pes, se znajo pa tudi postaviti v bran."
"Pa so tako veseli, vedno za igro in hece?"
"Ma jaaa, še bolj."
"So tako prilagodljivi, da se jih da vlačit s sabo na morje, v hribe, v mesto, vsepovsod?"
"Še bolj. Samo, da so zraven."
"So tudi tako nori na vodo?"
"Seveda, še bolj."
"Imajo dovolj dlake, da so lahko zunaj?"
"Ja, zelo so odporni na mraz, vendar bi moral biti v pesjaku, nikakor ne na verigi."

Spomnim se, kako sem si ob pogledu na veliko, lepo in samozavestno psico, ki je pred navihanimi mladički zbežala za nami v hišo, zaželela, da bi naš malček kar najhitreje zrasel v tako krasnega psa.
"A vi pa vaši dovolite, da gre lahko tudi noter?"
"Ja, ona ima pa posebne privilegije."

Naivno sem si mislila: "Prav, njo pač razvajajo, naš bo pa lepo v pesjaku".

Razpletlo se je, da si ni izboril samo tega, temveč še marsikateri privilegij. Temu vzpenjanju po družbeni lestvici pravzaprav sploh ni videti konca. Ta čas že na primer razmišljamo, da bi mu prepustili star kavč, ki bi sicer romal na odpad.


Odi
Foto: Marjetka

Rodovniško ime Kid mu glede na to, da še ne kaže pretiranih znakov odraščanja, kar pristoji, vendar je takrat nekako zmagalo drugo ime. Klicno ime je dobil po naključju. Kot dvomesečni mladiček je bil najbolj popoln mali črn kužek, kar si ga lahko zamisliš. Ljudje so se ozirali za njim in se mu čudili. Neki poznavalec avtomobilizma je njegovo "skladnost, eleganco in dovršenost detajlov" primerjal z nekim modelom Audija in kot goreč ljubitelj pri tem uporabil ljubkovalno ime za to znamko avtomobilov - "odi". Najprej smo se na ta račun malo šalili, potem pa se ga je ime prijelo. Do zdaj smo izpeljali le dve, ne najbolj posrečeni pomanjševalnici (Odki in Odičko), ki ju uporabljamo, kadar je žalosten ali poškodovan. Zlasti starejši ljudje pa ga radi prekrstijo v Dodija.


Prvi dan
Foto: Marjetka
   
Takoj po prihodu v nov dom je Odi pozabil na bratce in mamo ter začel vzpostavljati tesen osebni stik. Prvih nekaj tednov sicer ni bilo kaj dosti od njega, ker je večinoma spal, potem pa smo šli na morje, kjer se je razživel. Že takoj po pristanku na Rabu nam je v trenutku nepazljivosti skočil s pomola v morje in pogumno zaplaval. Odtlej ga moramo ne glede na letni čas prav preganjati iz vode, reševati iz brezizhodnih situacij in ga privezovati, kadar ne želimo, da se kopa. Enkrat je ušel v reko pri minus 10. Ko je prišel ven, mu je kožuh med stresanjem zamrznil v špičaste čopke z belimi konicami, da je izgledal kot ogromen jež. V vodi je zelo spreten in če se odloči, da te je treba rešiti, mu ne uideš. Prijeti ga moraš za ovratnico in mu pustiti, da te odpelje na kopno, ali pa ga parkrat potunkati, da ti da mir. Plava lahko zelo daleč, vendar je nagnjen k precenjevanju samega sebe, zato pogosto zabrede v težave. Se nam je že pripetilo, da je odplaval za žogo na sredino Piranskega zaliva, enkrat pa nam ga je odnesla Sava. Ker obožuje skoke v vodo, moramo zelo paziti tudi, da se ne razlomi na kakšni skali v plitvini. Z občasno porezanimi blazinicami šap se je bilo treba pa kar sprijazniti.


Bled
Foto: Jernej Kogoj

Bolan še ni bil, glede poškodb imamo pa prav smolo. Polomil si je že obe zadnji taci, pretrgal kolensko vez, izbil zob, razcefral kremplje, večkrat staknil rane, ki jih je bilo treba šivati in še večkrat takšne, ki smo jih lahko oskrbeli sami.


Invalidek
Foto: Mitja Brezovec

Za poškodbe je kriv njegov zaletavi značaj - stvari počne z velikim navdušenjem in pri velikih hitrostih. Glede na vse vratolomne akcije, se je še malokrat ponesrečil. Včasih se mi zdi, da gre pri teh nepremišljenih podvigih za ubiranje najkrajše poti, včasih pa, da preprosto rad tvega.


V Sori
Foto: Ana Šimenc

Sicer je pa zelo priden, dojemljiv in zelo čustven. Lepše kot mu izraziš povelje, boljše ga izvrši in na to se lahko zaneseš. Osnovnih veščin ter nekaj trikcev smo ga kot izkušeni pasjeljubci naučili mimogrede, brez pasje šole in večjih težav. Tudi že sam po sebi je precej vljuden. Tako na primer že od malega noče opravljati potreb na domačem vrtu, ampak rajši čaka na sprehod. Podzemna skrivališča si vselej izkoplje na odročnejših mestih, ne taca po rožah, niti ne uničuje trate. Občasno nam skrivaj kaj ukrade, vendar dobro ve, da ne sme, in predmetov ne uničuje. Hrane si pa ne drzne krasti, čeprav je zelo požrešen.


Klobasa
Foto: Jernej Figelj

Kar se povzročanja škode tiče ima na vesti le nekaj copat, vreč smeti, sončna očala in morda še kakšno malenkost. To strast najbrž izživi z drvarjenjem, saj v igri polomi in zgrize res veliko lesa. Na sprehodih rad pograbi največjo možno rogovilo, hlod ali leseno klado in z njo ponosno teka sem ter tja mimo tebe, da moraš ves čas paziti, da te ne spodseka. Enkrat sem zaradi tega že padla v blato, velikokrat staknila modrice, on pa se je tudi že uračunal in se med sprintom zataknil med drevesa.


Cres
Foto: Marjetka

Pri vzgoji smo imeli še največ težav z izsiljevanjem pozornosti. Zanj smo skrbeli, kot se šika, vendar mu družbe nikoli ni bilo dovolj. Na vse kriplje se je upiral biti sam in v zvezi s tem razvijal vedno nove prijeme. Na moč se je trudil, da bi nam ustregel, nas spravil v smeh ali se nam kako drugače prikupil. Pesjak je bil zgrešena naložba. Tako ga je zasovražil, da smo ga že po nekaj mesecih podrli. Ležišče smo preselili v garažo, čez dan pa je bil spuščen zunaj na vrtu. Nekaj mesecev je bil zadovoljen, potem pa se je spet začel pritoževati. Kot podrepna muha je nadzoroval dogajanje v hiši, stokal in bevskal pred vrati, butal s taco po oknih. Kadar se je kuhalo, je znal uprizoriti pravo obleganje. Hiše se je držal kot klop, vrtnih vrat sploh ni bilo treba zapirati. Ta režim je zdržal 3 leta, potem pa sva se s fantom preselila na svoje in mu uredila spalnico v zimskem vrtu, od koder je kmalu napredoval v stanovanje. To je bila ena od ključnih prelomnic v njegovem življenju. Prvih nekaj mesecev je bil tako rekoč blažen. Prav nič ga ni motilo, da je bilo prostora desetkrat manj, saj je bil končno lahko ves čas z nami. Na obraz se mu je naselil izraz najsrečnejšega psa pod soncem.


Vesel kot radio
Foto: Ana Šimenc

Odija je super imeti ob sebi. Ima veliko zamisli, smisel za humor, zna pa biti tudi trmast, kadar je prepričan, da ima prav. Je dokaj zapletena osebnost. Vedno znova me preseneča, navdušuje, pa tudi spravlja ob živce. Včasih se ga splača upoštevati. Na izletih po neznanem terenu je naš kompas, saj vedno najde pot do avta. Letos poleti se je še posebej izkazal. Z družbo smo šli nabirat borovnice na Koroško in nazaj grede zašli. Začel se je ustavljat, lajat in nas vabit v nasprotno smer, ljudje pa mu niso hoteli verjeti, da gremo narobe. Šele po pol ure so pristali na to, da mu sledimo, se ves čas delali norca, potem pa presenečeno umolknili, ko nas je nerodni prevračalec borovnic gladko pripeljal do vozil.


V gozdu
Foto: Marjetka

Kot večina prinašalcev, mora tudi on vedno imeti kaj v gobcu. Sploh kadar se razveseli, mora nujno takoj kaj pograbiti in če pri roki ni igrač, je to lahko karkoli. Zna biti prav nadležno. Med obuvanjem čevljev se na primer vedno tako razveseli pričakovanega sprehoda, da pograbi ravno tisti čevelj, ki si ga nameraval obuti, in ga nagajivo izmika. Spustil bi ga, če bi se naredil resnega in hudega, to pa je nemogoče, ko je tako smešen. Preostane ti, da greš v borbo za čevelj ali pa po priboljšek.

Zelo je prilagodljiv. Zunaj je poln energije, v stanovanju pa miren. Le kadar dobimo obiske je nevarno, da se spozabi in se preveč razigra. Njegov rep ni nikoli pri miru. Potrt postane le, če se ne giba dovolj ali kadar je preveč časa sam.

Ima še eno odlično lastnost. Kljub neizmerni želji po igri in sporazumevanju, zna dati mir. Razume, da kdaj ne more biti v središču pozornosti. Takrat se prelevi v pridno, zvesto, hvaležno in nezahtevno senco, srečen samo s tem, da je lahko zraven. Zato hodi z nami dobesedno povsod. Najmanj na 3 sprehode dnevno, pa še po raznoraznih opravkih za povrh. Ogromno mu pomeni že, če se lahko pelje z avtom v trgovino in nazaj, še rajši pa gre seveda peš. Povodec uporabljamo priložnostno - glede na trenutno oceno razpoloženja in odvečne energije. Ob povprečni iztrošenosti je sposoben tudi na daljši rok hoditi poleg brez vrvice in brezhibno ubogati.


Na gumenjaku
Foto: Mrjetka

Ima veliko človeških, pasjih in drugih prijateljev. V zadnjem času pa je postal še posebej navezan na svojo nečakinjo Lady, na katero budno pazi in jo razvaja.


Nadiža
Foto: Jasmina Oder

Skratka Odi je odličen družinski pes. Občasno opravi za nas kakšno nalogo povezano z vlečenjem, prinašanjem in iskanjem, sicer pa je v gospodinjstvu zadolžen le za to, da podi golobe in nas spravi na sprehod. Za hec smo ga jeseni peljali na razstavo, kjer se je dobro odrezal in tudi užival, zato bomo še kdaj šli.

Avtor besedila: Marjetka