SETERDAY DARK PRINC (SLR IS 1021)


Najbolj hudi seter
foto: Mojca Novak

Naše malo vreščalo Dark je pokukalo na svet 14. 8. 2002. Prve štiri mesece in pol svojega življenja je preživel pri vzrediteljih, 30. decembra sem se pa odločila, da gre z menoj domov. Pa čeprav sem ga šla le pogledat. Pripeljala sva se na vikend v Podkoren. Tam je bilo vse čudno in novo, pa še en tak velik rdeč kuža je bil tam. Skoraj tak kot mama, ampak bolj miren in mehek. Takoj je naš Darček dobil ogromno nadimkov, najimenitnejši je bil v začetku Piranhica. Bil ga je namreč sam gobec, ki je bil ves čas odprt in ves čas je nekaj grizel in jedel. Minevali so meseci, Piranhica je postajala Piranha, ki se je kmalu prelevila v pravo miniaturno dolgodlako dogico. S svojimi 72 cm plečne višine in 45 kilogrami je res prav markanten kuža.


Lepotec na obali
foto: Slavica Skalar

Njegova višina in pa postavljanje je botrovalo temu, da so ga sodniki opažali na razstavah, pohvalili njegovo gibanje, stojo in negovanost. Kljub temu, da je pravi gigant med setri, je postal slovenski šampion v lepoti. Seveda je tako še bolj važen kot prej.


Sončna očala in faktor 40 obvezni
foto: Katja Slokan

Zaradi višine in pepčkastega karakterja zbode mimoidoče tudi na sprehodu. Med smehom zaradi njegovih traparij slišimo pripombe, da tako velikega setra še niso videli ter da jim je ravno zato tudi všeč.

Meni je pa všeč ravno zato, ker je tak, kot je. Z njim mi od prvega dneva dalje ni nikoli dolgčas. Na sprehodih me zabava s svojimi norčijami, z neumornim iskanjem žoge, palic in Redika. Najbolj zavzeto išče, če ga pošljem iskat Darka. Takrat pa išče in teka kot norec. Ponavadi ga najde, kjerkoli pač že je. Ko mi želi povedati, kako priden da je, vklopi rally prestavo in priteče k meni na vso silo. Takrat ga ne ovirajo ne drevesa ne korenine ne jarki. Zato se večkrat spotakne; največkrat pade in s svojo veliko bučo tresne ob tla. Za trenutek se ustavi, nad glavo se naberejo zvezdice, bebasto pogleda, se otrese in teče dalje. Ni treba posebej poudarjati, da je bil padec načrtovan.


A je kdo meni kaj rekel?
foto: Blaž Košak

Na enem od zimskih sprehodov smo srečali snežaka. Ni bilo še hujše groze. Smo lajali, se bali, umikali, grozili, a predrznež je kar stal tam in nepremično zrl vanj. Ni bilo druge, kot da smo se obrnili in šli drugam. Pa ne zato, ker bi se Jetija bali, ampak ker smo imeli opravke drugje. Logično.

Rada se spominjam tudi prigode z ovcami, čeprav sem takrat mislila, da me bo kap in da bom svojo pasjo lastnino kar spravila s tega sveta. Bil je lep poletni dan in na jasi so se pasle ovčke. Naš Darkobarko je našel luknjo v ogradi in se jel bratiti z ovcami. Ker je prevajalka takrat zbolela, so ovce Darka narobe razumele in na vso moč bežale pred njim. Od skupine se je oddaljila šefica, Darko pa jadrno za njo. Šefica se ustavi in ga grdo gleda. Darko pa priskaklja do nje in se ji dobrika in jo lupčka. Bila sem besna kot ris, ko sem pa videla ta prizor, pa nisem vedela, ali naj se smejem, naj psa kaznujem in mu prisolim še eno za povrh, ker je cepec na kubik. Končalo se je tako, da sem ga ujela, mu prisolila eno krepko okrog kepe, ga nazijala kot se spodobi in odvlekla stran.

Z njim sem se naučila ogromno novih stvari. Hodila sva v lovsko šolo in kravžljala živčke našemu inštruktorju, ki se je vedno znova križal, kako ima lahko taka kokoš tako dobrega delavnega psa. Ko je pes nakazal pernati plen, sem jaz začela vpit: Kaj pa zdaj? Seveda je našega ubogega inštruktorja skoraj kap sunila. Ampak sem bila pridna in sem se poboljšala, tako da sem lahko ob koncu tečaja dostojno vodila malega skorajda lovskega psa do izpita PPA, ki sva ga opravila s prvim nagradnim razredom.  Naučila sem se, da setri niso le pridni bikci Ferdinandi, ampak so lahko domišljave in dominantne spake, ki se presneto dobro zavedajo svoje moči, velikosti in lepote. Da je treba z njimi včasih tudi na ostro (a ne grobo).


Kdo je lepši?
foto: Blaž Košak

Posebno poglavje v Darkovem življenju je pa papcanje, pupcanje in drnjohanje. Vse troje namreč izjemno radi počnemo. Pri krmljenju je pacek na n-to potenco. Posvinja celo predsobo, namoči z vodo vse, kar je tam. Še sreča, da je tako priden, da potem vse pospravi za seboj. Spi najraje na moji postelji. A ta postelja je tudi izjemno nesramna in zahrbtna. Sem in tja vrže Darka s sebe, da revček ubogi cepne na tla. Seveda potem takoj začne piskati prav na tanko (glumi gumo, ki pušča) in se na vse pretege smili sam sebi.

Zelo 'radi' obiskujemo našo veterinarko. Ta pravi, da je Darko svetovni prvak v izumljanju bolezni. Smo namreč izjemno občutljivi na papico in driskamo za vsako figo, uspeli smo si odrezati blazinico, počiti krempelj. Sicer je imel pa bukselj predolgo mehko nebo, ki je prekrivalo sapnik, zato je hropel kot star kadilec ob hitri hoji do prvega kioska. Pri treh letih pa je fasal še artritis. Ne glede na vse mučenje, ki ga je že prestal pri veterinarjih, pa kljub vsemu ob srečanju z našo veterinarko maha s celo ritjo, piska in kruli ter ji leze v naročje. Če ta naredi taktično napako ter počepne, napade vrli Darko njena ušesa (ta je vedno potrebno umiti). Če se pa le spozabi in se usede na stol, pa v elegantnem skoku piči k njej v naročje. Crkljanje našega cepca ji ne uide, pa naj se upira, kakor hoče, do zdaj ji še ni uspelo.


Še malo, pa bo
foto: Blaž Košak

Ob Darku in z njim lahko počnemo marsikaj. V nekaj smo lahko vedno prepričani: nasmejali se bomo do solz in dolgčas nam ne bo nikoli. Vedno kaj ušpiči, pa čeprav se samo prestraši, ko kihne gospod, ki gre mimo nas po cesti, ali pa telebne po tleh, ko je poln samega sebe, ker je našel imenitno palico.


Morje, morje!
foto: Blaž Košak

Upam in želim mu, da bi bil še dolgo tak prikupen cepec, da bi mu zdravje še dolgo služilo in nas bo še dolgo razveseljeval ter kravžljal živčke svojemu prijatelju Rediku.


Najbolj moja psa na svetu
foto: Neža Vilhelm

Avtor: Neža Vilhelm