mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
četrtek, 21.11.2024 : 19:00:19

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: K26 - Kaj pa, če bi imela še enega psa?
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: K26 - Kaj pa, če bi imela še enega psa?  (Prebrano 3960 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : torek, 31.01.2006 : 00:32:21 »

Kaj pa, če bi imela še enega psa?

"Kaj pa če bi imela še enega psa!" mi je odmevalo v glavi kar nekaj časa, preden sem se za uresničitev te "nore" ideje tudi odločila. Fant se ni strinjal. Mama sprva tudi ne, a odločanje v moji glavi se je nadaljevalo: "Kaj si bo Ajk (moj bokser) mislil? A bo trpel? Ali bo imel rad novega psa? A se bo počutil zapostavljenega?" To so bila glavna vprašanja, ki sem si jih postavljala, v strahu, da moj "sinček edinček" ne bo slučajno za kaj prikrajšan. Sočasno sem se spraševala, kakšne pasme psa bi vzela: "Bokserji so preveč živahni, da bi si v tem trenutku lahko privoščila dva - zahtevajo preveč dela, všeč so mi še bulmastifi, bordojske doge, staffordski bulterierji, angleški buldogi, mastinoti,... joj preveč je tega!!!" Ko sem vzela svojega Ajka, sem si želela kupiti mastinota (mastino napoletano) ali pa angleškega buldoga. Zato sem končno omejila izbiro na ti dve pasmi. Mastino je res PES, ampak za oba bi potem potrebovala kombi. Tako sem se vsaj okvirno odločila za buldoga. In seveda spremljala oglase. Pomembno mi je bilo, da ne pride iz kakšnega "levega" legla, oz. od preprodajalca. Končno je bil tu oglas znanega slovenskega vzreditelja. Odločila sem se, da grem še edino kužiko, ki je bila na voljo, pogledat. In prvo srečanje s Kayo je bilo tu! Psička je bila na pogled nežna, ampak ne plašna, sicer ne take barve kot bi si jo želela, ampak to sploh ni bilo več pomembno. Vzreditelj je bil zelo pošten in mi je pošteno povedal, da bo verjetno imela nekoliko daljši gobček, ker ga ima tudi njena mama, da pač po njegovem ne bo neka blazna lepotica za pobirat CACIB-e, ampak za neko odlično oceno in mogoče nadaljno vzrejo, seveda s primernim ženinom, bi pa načeloma morala biti. In tako je ta mala šunkasta kepa nekega dne vsa negotova prišla v naš dom.



Počasi se je začelo njeno spoznavanje "nevarne" okolice. Že zelo zgodaj smo jo namreč izpostavili različnim "nevarnostim". Med njimi je najstrašnejša naprava, ki se zelo dere, ko jo imamo v rokah ter nesramno pobere vse ostanke drobtinic s tal in ležišča. Ta zadeva je skratka skrajno žleht in požrtna. Zato je Kaya takoj ugotovila, da se ji je bolje na daleč izogniti - v sobi pod posteljo (še bolje na postelji) je situacija definitivno neprimerno bolj varna. Prav tako so nevarne palice, ki jih uporablja Teina nona za pomoč pri hoji. Sploh če se smukaš okoli njih, ko ni nobenega od človeških prijateljev v bližini. Takrat se pri ovohavanju rade razjezijo in poletijo za tabo. Tako, da je skok na mehek kavč nujno potreben za rešitev skrajno ogroženega življenja male Kaye.



V nasprotju z Ajkom je bila že od prvega dne zelo požrešna. V svoj menu je vključila tudi večkratno poskušanje stolov iz bambusa, električni kabel priročne lučke - ki hvala bogu ni bil vklopljen v elektriko, ugotovila, da so vrtnice lahko okusen prehranski dodatek k normalnemu obroku in da kljuke na predalih (sploh nižjih) lahko služijo še čemu drugemu - ne le odpiranju predalov temveč tudi krepitvi ličnih mišic in seveda čiščenju zob. Tapiserija v avtomobilskem prtljažniku sicer ni bila ravno gurmanska specialiteta, kot npr. nonina očala, ampak če ni boljšega, smo seveda lahko tudi s tem zadovoljni. Ni pa priporočljivo degustirati cvirna z dekice, ker se ti lahko zgodi, da si mislil, da si ga že dobro prežvečil in požrl, ampak ga je še vedno par metrov zunaj (kljub tistemu metru in pol, ki ti ga je uspelo že pospraviti v želodec).

Kužika, kupljena za mirnega prijatelja, ki cele dneve poležava na kavču, se je počasi razvijala v nekakšno obliko malega nemškega bokserja. Tako rekoč buldog s karakterjem nemškega bokserja. Teine "sanje" o umirjenem pasjem prijatelju so se tako zelo hitro razblinile... Mala obvlada sedaj vse veščine hitrega teka k skledi, ko je ura za obed, po drugi strani pa je zelo "uboga" in skrajno mučena psička, saj z njo zelo "grdo" ravnamo: zvečer jo zbudimo in iz udobja tople postelje prenesemo na travo lulat in kakat. Me je prav sram, da smo tako brezsrčni lastniki.



Ajk jo je sprva ignoriral, ko pa sva jo nekoč pustila doma za par dni (v varstvu moje družine), je ob vrnitvi najprej šel preverit ali je njegova punca še tam. In ta kuža se je pokazal kot tipičen primer buldoga iz veterinarskih knjig (v samo veselje veterinarjev, ki delajo v mali praksi - sama namreč kljub temu, da sem veterinarka, ne morem prav nič, ker ne delam v ambulanti): začelo se je z vnetjem mehurja, nadaljevalo z generalizirano demodikozo, nato z asimetrično rastjo kosti v podlakti in vnetjem oči. Tako sem se glede na težo demodikoze in samih problemov s tačkami v določenem obdobju celo spraševala ali se ji ne bi bilo bolj etično odreči. Takrat je tudi fant, ki je imel zelo proti prihodu še enega psa imel "izpad": "Najprej mi pripelješ še enega psa, tudi če se ne strinjam in ko se navadim in navežem nanj, mi praviš, da je možnost, da se ji bom mogoče moral odpovedati!" Odločitev je bila težka, ampak pravilna: kužiko smo zdravili proti demodikozi, jo sterilizirali in naročili na operacijo tačke. In tako je napočil dan, ko je morala ostati čez noč na kliniki. Vsi smo bili nekoliko tečni. Ajk pa sploh. "Joj, kako je Ajk tečen danes", sem rekla, fant pa: "A ti ne bi bila, če bi ti vzeli igračo za pol milijona tolarjev." In vsi veseli smo jo pričakali naslednji dan. Kužiki se je rana izvrstno celila, problem je bil pa predvsem v mirovanju. Česa vse se ne da početi kljub obveznemu mirovanju: grizenje vsega je pa sploh žurka. V enem mesecu je Kaya naredila toliko škode, kot je Ajk ni v celem življenju. Uboga Kaya je imela dobesedno vedenjske motnje zaradi nujne omejitve gibanja - lizala je vse in vsakogar in to lahko počela v nedogled. Sem pa tja pa še uničila vse, kar se je dalo scukati v kletko in seveda vse kar je v kletki že bilo. Po enem mesecu se je izkazalo, da je njeno stanje že zelo izboljšano in da se lahko, oz. je celo zelo priporočljivo, da se začne ponovno gibati. Pred operacijo sva uspešno zaključili malo šolo in tako sem se najprej pozanimala, kam se sicer tako pozno lahko še vključim. Jesenski tečaji za BBH so se žal že skoraj končali. In tako sva se začeli uriti v disciplini rally obedience. Prvi rezultati najinega dela pa bodo (upam) znani spomladi.



Avtor zgodbe in fotografij: Tea Bašin - Teski
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  pasme  |  FCI 2  |  Tema: K26 - Kaj pa, če bi imela še enega psa?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines