lovci--kako morejo?

[AngSeter]

Jih je preveč, se strinjam, čeprav so (na žalost) še vedno potrebni in je tistih pravih premalo.

[Kalsang]

Tetameta, na žalost je tako, da veliko ljudi nima lepe predstave o lovcih. Skoraj vsak je že doživel kakšno neprijetnost. Tudi naš sosed je lovec, zraven pa še alkoholik in duševni bolnik. S svojo puško že leta maha naokrog, zato se ga vsi bojijo. S svojimi psi ne ravna lepo niti strokovno. Dvomesečnega mladiča takoj zapre v pesjak, ko ga prinese od vzreditelja, potem pa vsi sosedje poslušamo jokanje, cviljenje, tuljenje, ki traja tudi cele noči. Šolanje? Niti slučajno. Svojega psa niti na jago ne vzame s sabo, čeprav je rodovniški in lovske pasme. O vzgoji in šolanju pojma nima. Na lastne oči sem videla, kako "urihtava" svojega psa. Skregano z vsako logiko, človeško in pasjo.

Ta bolnik tudi ne prenese, da bi imel še kdo drug psa, bog ne daj večjega od njegovega. Zelo dobro se spomnim, kako smo pred leti panično čuvali našo nemško dogo. Bolnik je namreč zagrozil, da jo bo ubil, tudi streljal proti naši hiši in celo svoje lovske kompanjone naščuval, da so po jagi v lovskih uniformah in puškah postavali pred našo hišo, se bahali s svojim orožjem in spuščali pse na naš vrt, da so opravljali potrebo.

Krmljenje živali? Sliši se zelo lepo. No, ta ista lovska družina, ki ji pripada ta bolnik, je pred leti poskrbela za cel škandal. So krmili muflone po naših gozdovih, so. Ampak potem so jih v zasedi pričakali, ko so živali prišle jest in na njih streljali. Zelo plemenito, kajne?

Verjamem, da poznaš dobre lovce, tudi jaz poznam kakšnega (by the way, iz druge lovske družine). Toda na žalost med njimi res prevladujejo bolniki, alkoholiki in zafrustrirani mačoti. Minilo bo zelo veliko časa in potrebno bo zelo veliko truda s strani lovske zveze, da bi ljudje spremenili svoje mnenje o njih. Preveč je zgodb o postreljenih psih na domačem dvorišču, postreljenih mačkih, grožnjah, lovskih veselicah... Čeprav verjetno niso vse resnične, pa verjamem, da jih je veliko še kako utemeljenih.

Osebno sem za ukinitev prostovoljnih lovskih društev in za ustanovitev profesionalnih gozdnih paznikov. In če bi bila lastnica gozda, bi šla od poncija do pilata, da bi dosegla prepoved vstopa lovcem na mojo posest. Jim ne zaupam, niso me prepričali, da so prisebni, ko vzamejo puško v roke in nočem, da bi pokalo kot na fronti. Hranjenje živali? Ja, bi se mogla sama potruditi, ampak raje to, kot da jih hrani nekdo drug in nato postreli.

Boš rekla, da sem idealist. Mogoče sem res. Toda resnica je, da lovcem mnogi ne zaupamo in se jih izogibamo v širokem loku.

[drobtinica]

Kalsang, ta tvoj zabluzeni sosed lovec svojega psa ne jemlje na jago ravno iz razlogov, ki si jih navedla. Pes nima opravljenega ustreznega šolanja in izpita, zato se sme biti soudeleženec.

Kar se pa tiče streljanja psov in mačk na domačem dvorišču ter izzivanja lovskih mačotov pa je moje mnenje naslednje. Gre za kršitve, ki se obravnavajo po kazenskem zakoniku, torej je za to pristojna policija. In ne mi rečt, da ni pravne osnove za prijavo v primeru, da nekdo, in to še z orožjem, v katerem ni slepih nabojev,  izziva na javni površini, ki je pred tvojim domom. Saj je parking tudi javna površina, pa bomo poklicali policijo v primeru, da se nekdo sumljivo muva okoli tvojega ali sosedovega avtomobila.
Pa jo bomo menda poklicali tudi v primeru, ko nekdo, pa ni mus da je lovec, pod tvojim balkonom pol noči laja v luno, da bi iz sebe spravil alkoholne hlape.

[BELA Tisa]

Biti lovec je tudi stvar prestiža in med lovci je veliko "uglednih" državljanov. Imajo svoj klan in sodnika ali policaja - lovca težko prepričaš, da je njegov kompanjon grešnik.

Nanook, delno se strinjam s teboj in imaš vso pravico do takšnega mnenja, vendar je po moje veliko višji procent neuravnovešenih lovcev kot neuravnovešenih lastnikov psov. Ja se pa tudi med pasjeljubci najdejo akoholiki in duševni bolniki.

Me prav zanima kaj bi pokazala anketa med lovci, do česa jim je več, do lova in veselic ali do zimskega krmljenja in gazenja po snegu.

Kalsang, sva povsem istega mišlenje. Nekaj takega sem hotela predlagati že v zgornjem postu, pa nisem znala povedati. Konec prostovoljnih lovskih društev in namesto njih gozdne paznike.

[Kalsang]

Ne, vsekakor ni mučenje, če lovski pes ne hodi na jago. Ampak, tako kot si dejala, se je treba potem drugače ukvarjat z njim, hodit na daljše sprehode. Psi tega bolnika ne hodijo ne sprehode, ne živijo z družino, ampak ždijo v pesjaku. In cele noči tulijo in lajajo. Po naših zakonih je zanje preskrbljeno: ne valajo se v svojih iztrebkih, imajo vodo, hrano, niso shirani. Psihološko pa so vsekakor trpinčeni, saj se z njimi nihče ne ukvarja, kvečjemo se derejo nanje, ker zaradi pomanjkanje vzgoje tistih pet minut na dan, ko je pes spuščen iz pesjaka, skačejo po vsakem človeku, ki pride mimo in po možnosti izginejo za prvim vogalom. Temu sledi še več človeškega dretja, psa zbašejo nazaj v pesjak in spet se razlegajo žalostne serenade.

Zato sem zastavila tisto retorično vprašanje. Zakaj si takšni ljudje nabavijo psa, rodovniškega, čistokrvnega, kakršnegakoli? Da bi se bahali? Pred kom? Saj nihče psa ne vidi. Da bi bil pri hiši pes? A jih nič ušesa ne bolijo od njegovega tuljenja, da bi se vsaj zaradi tega zamislili nad svojim početjem?

V luči vsega že povedanega, bolno, res bolno.

Drugače pa naj pripomnim, da sva z Belo Tiso iz istega konca naše ljube Slovenije doma in tamkajšnje lovske družine niso v ponos lovski zvezi.

Pred par leti je bil na televiziji celo prispevek o drugem članu istega lovskega društva kot zgoraj omenjeni bolnik. V njegovi štali je bilo kakšnih deset konj, ki so skoraj do kolen stali v lastnih iztrebkih, zraven pa je imel v lesenem boksu kakšnih dvajset mladičev lovskih pasem, ki jih je prizadevno štepal mimo vseh pravil KZS in LZS. Prijavili so ga sosedje zaradi neznosnega smradu, obravnavala ga je inšpekcija, dali so ga na  televizijo. O ukrepih lovskega društva pa se ni nič vedelo ne govorilo. Še vedno je njegov član. Takšni lovci vsekakor niso ljubitelji živali.

[AngSeter]

Kalsang, se 100% strinjam.

Že šolanje na teletakt je zame sporno. To je prvo...

Koliko jih postrelijo, ko jih ne rabijo več. To mi je osebno razlagal nek lovec. Da ko je pes star ga je najceneje ustrelit.
Kako mnenje je sledilo iz tega se lahko sklepa.

Pol se gre pa lahko v zavetišče pogledat, vse tiste ki so imeli srečo. Ena psica je bila pri meni kar nekaj let, zdaj je pa nemški prepeličar. Očitno so ga uporabljali za lov, čeprav stresa plen.
V to me je pa do končno prepričalo to, da ko zasliši strele, se mu skoraj utrga, vrat potegne, kot bi bil žirafa, ušesa naprej rep v zrak in gasa iskat lovce! Enkrat ga je skoraj zamenjal za nekega smetarja.

Sej pravim... Samo dva lovca od cele čete, ki sem jih vidla ali slišala njihove sosede sta bila v redu.

Takemu razmerju se celo ljudje na tisti vasi,kjer sem najpogosteje, niti malo ne približajo, v odnosu do svojih psov.
Tam je samo eden, ki je cel psihopat, zaradi slabega ravnanja.

Tako da tiste "fore" dejmo zamenjat lovec in lastnik psa, niti malo ne zdržijo, razen za zavajanje.
Kar pišem, pišem izključno iz lastnih izkušenj, ki so takpšne kakršne so.

Ampak ko srečam lovca, ki ga do zdaj še nisem, ga ne obsodim v naprej in sem prijazna, ampak v meni je vedno prisoten strah! Zbledel je samo pri dveh.

To ni normalno in situacija v javnosti je pač taka, kakršna jo sami spoznajo.

Pri nas na obali enega istrskega goniča nisem vidla drugače "hranjenega" kot na verigi. Ko jih pa spustijo da se zlaufajo pa jim zbežijo v gozd. Tudi šolani!!!

Iskreno pa upam, da niso vsi taki!
Res si to želim!

[horvat73]

Kot zakleto sem ravno danes to dobila po mailu - ni sicer najbolj izviren, ampak vseeno ... 

Lovci lovijo, pijejo, lovijo, pijejo, še malo lovijo, pa še veliko pijejo. Na koncu dneva se zberejo, kolikor so jih še držale noge in pregledujejo svoj ulov. Vsak vlači izza najbližjega grma svoj ulov: zajca, lisico, fazana, srno, divjega prašiča, Franceljna ...
"Jebemti, fantje! Franceljna smo ustrelili," reče eden.
V hipu se streznijo od groze, nabašejo Franceljna v avto in oddrvijo naurgenco v Klinični center. Čakajo, čakajo v čakalnici, nakar pride ven dežurni kirurg in reče:
"Fantje, takole je. Strelna rana ni bila smrtna. Če mi vi ne biFranceljna pripeljali že odrtega in spucanega, bi ga lahko še rešili!..."