kraški ovčar - čvek

[mm]

Pa kako trmast! Jaz sem s svojo psičko (še čisto mlado) sredi zime čepela sredi (na srečo ne preveč prometne) ulice in čakala, da bo dama blagovoljila it domov. Po pol ure stanja na miru sem se odločila, da naj kar bo ona bolj trmasta, jaz pa bom pač pametnejša (po principu pametnejši odneha) in sem jo odnesla domov .

No kljub tej lastnosti pa je bila to krasna psička, na katero smo se vsi močno navezali. Pa še tako zelo zelo lepa je bila!

[reno]

Jaz sem svojega kraševca dobil pri šestih letih z verige.Bil je bolan in agresiven na vse kar se je premikalo.Kljub temu da ni poznal povelj,sva po enem letu poznala odpoklic,poleg in prostor,zato ne morem trditi,da pasma ni učliva.Vsi namreč pričakujejo da bo njihov pes delal kot nemški ovčar,vendar je najprej treba vzeti v zakup namembnost pasme.Strogo uboganje povelj zame ni dokaz da je pes pameten.Kraški ovčar je predvsem dober čuvaj in zelo podvržen gospodarju.

[mm]

Naša psička je bila kar tipična kraševka po značaju. Pametna za štiri. Če si imel v roki kos salame je naredila vse kar si hotel v hipu, če si bil pa praznih rok, te je pa samo postrani pogledala "kar sama delaj, če hočeš, jaz ne bom".  Kljub tej lastnosti pa z njo nismo imeli večjih težav. Jaz in ona sva bile ta velike prijateljice (in ne gazda in podrejeni) - skozi to prijateljstvo pa sem jaz na nežen način dosegla, da se je primerno obnašala. Lahko rečem, da je bila lepo vzgojena psička in zato zelo prijetna družabnica.

Nikoli ni uhajala (samo enkrat se je zgubila - bila je deževna noč in tema kot v rogu, jaz sem šla domov po svetilko in pomoč, ko sem stopila vem iz hiše pa me je že čakala pred vrati - vsa premočena in zelo vesela, da me vidi). Sicer tudi na klic ni prišla 100% vendar sva imele svojo metodo. Ko sva srečale kakšnega kužata sem ju najprej pustila, da se poigrata, potem pa sem se jaz počasi odpravila naprej - Sara me je vedno spremljala in je prišla za mano. Z njo pa pogosto tudi tisti kuža, ki je bil sicer 100% ubogljiv in poslušen  .

Na žalost nama je bilo namenjenih samo 4 kratkih let, a v tem času me je naučila ogromnom, ne samo o psih ampak tudi o meni. Ko je umrla, pa je bil za mene najnesrečnejši dan v življenju.

[Talija]

Živio,

prav žalostno se mi zdi, da se lahko pogovarjamo o vseh mogočih pasmah, o nekaterih popularnih sploh na dolgo in široko, o našem kraševcu pa nič.
Ne vem ali nas je tako malo lastnikov teh prijaznih kosmatincev ali pa smo res tako vase zaprti(kot so mi povedali, ko sem na spletno stran DLVKOS poslala mail z željo, da bi odprli kakšen forum), da ne želimo izmenjavati izkušenj med seboj.
Mislim pa, da si kraški ovčar zasluži več pozornosti, kot mu jo namenjamo, če ga hočemo ohraniti.
Jaz sem s svojim Feldom zelo zadovoljna in celo ugotavljam, da je od vseh psov, ki sem jih imela( dva dalmatinca, šarplaninec in veliki šnavcer), najpametnejši, vsaj za dosego svojih ciljev, ki se mu porodijo v njegovi kosmati glavi.
Kaj pa menite vi, dragi forumovci?

[Nanook]

Hoj,

tudi meni je krasevec zelo vsec. Imajo ga nasi prijatelji in Polci je moj lubi  . Po znacaju je tipicen krasko, po videzu pa niti ne, visok je okrog 70cm in tehta ca 40kg. Pa suhcan je, ceprav se je ze zelo popravil in ima kar nekaj dlake. Cez dan je privezan na zajli in ima skoraj celo spodnjo parcelo zase.

Je zelo dominanten in ne mara drugih samcev (slabe izkusnje v mladosti), zal je bil z zatezno in s cukanjem in brcanjem-tista stara varianta, tako da mu ta del ne disi najbolj. Ne vem sicer koliko izpitov je opravil, vem da sta delala obrambo in sled, vendar aristokratek ni hotel napasti markerja. Lepo je sedel ob levi nogi in buljil ko tele. Instruktor je pa penil in klel hahaha. Tudi aport mu ni disal, " ce si ti vrgel, pejt pa se ti iskat" varianta mu je najljubsa. Ta pesjan mi je pisan na kozo, zato se verjetno tudi tako dobro razumeva.  
Do svojih ljudi je zelo prijazen, naredis mu lahko karkoli. Tujci pa so povsem druga zgodba. Ves cas jih nadzira, ce mu kdo ni vsec, ga pa sploh ne spusti mimo. Zelo zascitniski je tudi do domacih, se posebej je cuval mene, ko sem bila mala. Vcasih zna biti to prav zoprno in na trenutke celo nevarno.

Tole je pa "moj" Polde:

http://www.imagestation.com/picture/sraid17/paf182669bbea2aa62169eea43cd90dac/fdf9774f.jpg

http://www.imagestation.com/picture/sraid16/p115173249fd11bdb1e67491b64c47038/fdf0ae6e.jpg

[slika spremenjena v povezavo; Jana]

[Nanook]

Polde je bil isti s Tarijem, s tem da je mali lahko jedel iz njegove sklede in grizel njegovo kost . Po moje zato, ker je pac moj, kajti pritepene psicke (katero smo vrnili lastniku ) ni pustil nikamor, samo v kotu je lahko sedela in ga gledala. Preden je zacel jesti jo je pa seveda obvezno nadrl.  

[Cerae]

Živjo!

Moram reči, da se v marsičem popolnoma strinjam z vami - mislim, glede kraševcev. Sami imamo sedaj 2. generacijo kraševca, prvi - Tor, je poginil star 12 let, bil je pravi lepotec, tudi večkratni prvak, sedanji, Kar, pa prihaja v 15. leto starosti in ga močno izdajajo zadnje noge - sprehod je lahko dolg le še kak kilometer, dva, pa že začne vleči noge. Je pa izjemno brihten in prijazen pes, vedno zvest, a trmast, kakor ste že napisali.

Toda kar nekaj let nazaj je prišlo, če me spomin ne vara, do neke bolezni, ki je pomorila veliko kraševcev in za njihov obstoj so jih križali z novofundlanci. Tako so se kar spremenili in nam sedaj niso več tako zelo všeč, pa še vemo, da takega kot je Kari ne bomo več imeli, zato, smo se odločili prebegniti k Belgijskem ovčarju, katerega imamo sedaj slab mesec. Kari je mladička lepo sprejel in zaenkrat lepo živita skupaj. No še slikica Karija, posneta kak teden nazaj:
http://freeweb.siol.net/cerae/Kar.jpg

[slika spremenjena v povezavo; Jana]