Ste me prehiteli pri zamenjavi teme, ampak sem slučajno našla eno tako fino pesmico od Janeza Menarta, da jo enostavno moram napisat
KOLINE
Jaz rojen sem po zakonih narave.
Odkod, čemu je ona? To ne vem.
Zavzet strmim pred umetnijo glave,
a groza me je krutosti, da jem.
Vsak moj grižljaj je dedič bolečine
in moja slast ob njem del tujih muk,
moj krožnik je bel katafalk živine
in jaz sem ubijalec kot kdo drug.
A če bi ravnal po tanki vesti
in zbrisal iz želja meseni greh -
bi smel brez krivde svet rastlinja jest
in gon tešiti z zadnjo od uteh?
Žal, kar živi in raste, prav mogoče
po svoje čuti, vriska in trpi;
kaj če, ko grizem jo, solata joče
in če fižolček kisa se boji?
Kdo naj zanika to? Saj, če pravilo
življenja-smrti vlada vsem stvarem,
kako potem bi stvarstvo dovolilo,
da stvar bi se prištevele k rečem?
In kaj potem naj jem? Prst, kamen, glino?
A saj še to, se zdi, živi napol:
ko z mikroskopom gledam raztopino,
sam vidim, da kristalizira sol.
Ni to mar znak, da soli morebiti
je muka, če ji voda bit razdre -
bi sicer se trudila povrniti
tako zagrizeno spet v to, kar je?
Tako je vse, kar je, plen neki nuji
in če do konca bi ubogal vest,
bi shiral v smrt in s tem bil muki tuji
prizanesljiv, do sebe pa zločest.
V ta svet rudnin, rastlinja in živali
sem bil po žrebu sil spočet za zver,
vnaprej določen, da se bom s kristali,
z rastlinjem, z mesom grizel venomer.
Z obsodbo v takšen svet sem rešen greha;
a to pomirja vest. Je pa še čut.
In prazna, nadčloveška je uteha,
da svet je moder, kajti svet je krut.
Krog stvarstva zida red na bolečini
in tem, ki ni jim dano biti slep,
ta svet kljub veleumni vličini
ne more biti božji in ne lep.