Izguba vida pri psu in čudno obnašanje

Živjo
Z Donom se žal ni izšlo. S terapijo sem vztrajal skoraj do konca, ampak sem se zaradi slabšanja stanja odločil, da nima smisla vztrajati. Kljub zdravilom je vse bolj izgubljal občutek za prostor, hrano, ugriz, napadi strahu so se spet pojavljali. Zelo težko sem se odločil, kar nekaj časa se nisem mogel sprijazniti s tem, da ga ni več, ampak še težje pa je bilo gledati praktično najboljšega prijatelja v tako slabem stanju. Za evtanazijo sem se odločil že med prazniki, čeprav sem hotel z njim preživeti še nekaj dni, ko sem imel več časa. Ampak pri takšnem stanju ni imelo smisla. Poleg tega pa so se bližali dnevi pokanja pirotehnike, kar bi ga samo še bolj vznemirjalo. Sedaj je minilo že nekaj tednov, sem se že malo navadil, da je boks prazen. Je pa moral dobiti skoraj 2-kratno dozo narkoze za svojo težo. Zaradi prizadetega živčevja je potrebna večja količina, da zaspi, vsaj tako je povedala veterinarka. Verjetno najtežjih 60 minut v mojem življenju do sedaj, ampak sva s punco oba počakala pri njemu do konca bitja srca. Pa čeprav je veterinarka odsvetovala. Čeprav sem se odločil, da se je pretežko posloviti in da nikoli več ne bom posvojil psa, pa kljub temu upam, da se bom postopoma sprijaznil, ker je res velika praznina brez psa. Me pa zelo znervirajo ljudje (pa ni malo takšnih), ki te takoj, ko jim poveš, da psa ni več, vprašajo, kaj boš pa zdaj nabavil oziroma če že imam drugega psa. Lahko potegnem vzporednico s prodajo avta. Žalostno. Predvsem zato ker je vsa "žlahta" takšna. Itak pa nima smisla komu soliti pameti, ker stara kmečka logika
je zakon. Celo komentar v smislu, "če bi bil nek drag rodovnišk pes, bi se še splačalo zdravljenje", sem dobil. Se človek težko zadrži, da ne bi mahnil koga.
Žal pa je tudi pri njegovem bratu bolezen začela hitreje napredovati. Čeprav mesec dni nazaj simptomi še niso bili tako hudi in sem jim svetoval obisk pri Matku, se kljub temu "ne splača, ker ga itak časa enak konec kot pri bratu". No, ja, vsak pa svoje. Tudi lastnici staršev psa sem obrazložil zadevo in da ni parjenje več pametno, pa se ne sekirajo preveč. Sterilizacija je itak predraga, čez pol leta bodo pa spet ponujali svoje "čistokrvne" pse. Res, katastrofa na kakšnem nivoju je poznavanje osnovnih pojmov kinologije pri določenih ljudeh. Njihovi psi so rodovniški, potem pa ti pokažejo potni list. Saj imamo papirje za psa ....Kakorkoli, mene je izučilo, od koga vzeti oziroma ne vzeti pasjega mladiča. Me pa ujezi, ko v dobri nameri svetuješ, da parjenje ni več pametno, ker nikomur ne privoščiš bolnega psa, te pač po domače povedano ne jeb*jo 5%.