Bivanje psa v stanovanju ali ne?

[JennyK]

Spostovani Pzorko! Ne strinjam se z Vasim 1.delom razmisljanja o mucenju psov, ce je zaprt v stanovanju. Sama sem prepricana, da je pes (kljub temu, da "mora" dopoldneve preziveti zaprt v stanovanju) veliko srecnejsi, ko mu posvetimo preostali prosti cas. In se takrat aktivno ukvarjamo z njim.  Seveda niti ne bom razglabljala o tem, da ima pes itak na voljo kvalitetno hrano, pijaco, igracke, optimalne bivalne prostore, itn)
Ali mislite, da je srecnejsi tisti pes, ki ima na voljo 24 ur/dnevno - svobodo. Taki kuzki, ki jih (vedno iste!) vidim pohajkovati po cestah. Po vecini zanemarjene; najbrz tudi lacne. AMPAK - imajo svobodo....
Ce postaviva to na tehtnico - res mislite, da je lepse tistemu kuzku, ki ima na voljo pohajkovanje, svobodo; ampak resnici na ljubo nikomur tudi ni dosti mar za takega kuzka.  Ali "oni, drugi, zaprt dopoldneve doma"?
Moja kuzika je tudi cele dopoldneve (in to ze od svojega 2.meseca) sama doma. Ampak sem neskromno prepricana, da se ji godi bolje kot marsikateremu drugemu kuzku! In da je definitivno srecnejsa!

[branka]

Tudi jaz tako mislim, da psa v stanovanju ne mučimo. Sem pa tudi zato, da je pes, ki je v stanovanju manjše rasti, ker se tako lažje prilagodimo eden drugemu. Ni pa tudi nič narobe, če je pes velik, poznam veliko ljudi, ki imajo v stanovanjih labradorce, samojede, husky-je, pa tako psi, kot lastniki zelo uživajo eden ob drugemu. Ravno prejšnji teden sva bila s fantom pri prijatelju v LJ, ki ima v stanovanju (ki tudi ni večje od 40 kvadratnih metrov) labradorca, s tem da z njim živi še njegova prijateljica in njena 7 letna hčerka, pa nimajo nikakršne prostorske stiske-obratno, vsi uživajo eden z drugim. Tako lep prizor je bil, ko je "tamala" prišla iz šole in prvo kot prvo je skobacala na psa in ga celotnega poljubčkala in ga stiskala "pol ure".   Tako sta izgledala srečno!  

[linchaich]

Jaz sem cista muciteljica!  

Moja psa (dva, ja! - 25 kg in 31 kg) me cakata doma, ko sem v sluzbi ... in to v garsonjerici (koliko kvadratov ima niti ne upam priznati!) ... joj, kaj jima delam! Res se moram zamislit, ker glede na napisano, sta prisiljeni spati na topli postelji, pa nic ven ne vidita, kako avtomobili mimo svigajo, ... joj, selitev je prava resitev oziroma ... kaj pa ce bi ju zjutraj samo ven spustila, pa zvecer na balkon dala spat ... to bo to, prava svoboda! PRESRECNI BOSTA!!!

Pa prijatelj ima nemsko dogo v (malo vecji) garsonjeri ... no, ima tudi terasico ... na vrhu bloka, tako da lahko vidi vso lepoto tega sveta, tako od vrha, ampak ... tisto najvaznejse mu pa manjka ... svoboda, kaj mu bo ljubezen in toplina ... SVOBODA!

Sicer pa ... tole pisanje bolj spada v kaksno temo ... pes zunaj ali notri!

PS: Predlog ... spustimo vsi svoje pse na svobodo ... in srecno bodo ziveli do konca svojih dni! Pa ja ...

 

[KARMEN]

Odločitev za pasmo je pri začetnikih res lahko zelo težka, včasih tudi napačna. Opisi pasem v različnih knjigah (značaj) so lahko le splošno vodilo, nikakor ne pravilo, ker imata dva brata ali sestri iz istega legla popolnoma različen značaj. Pri nas doma se je zvrstilo že nekaj psov, od mojega otroštva, pa do sedaj, že mama mi je pripovedovala o njihovih psih, ko je bila majhna. Ker je bil dedek lovec, so imeli nemškega ptičarja, ki je bil poznan v celem mestu in okolici, ker je v svoji uti pazil na hišne ključe in nesel kosilo dedku v službo. Ko sem bila majhna smo imeli mešančka, ki je bil zelo podoben zlatemu prinašalcu, zato sem po njegovi smrti tudi zlatega kupila. Mislim, da je to bil najboljši pes, ki smo in bomo kdajkoli imeli. Poleg tega, da je bil odličen razstavni pes, je imel izvrsten značaj. Bil je zelo samostojen in ponosen pes, izredno poslušen (tri leta šolanja), z njim bi lahko šla na konec sveta (res je bil povsod z nami, razen na letalu). Ni pa maral otrok, zato sem bila v njihovi prisotnosti vedno zraven. Ko je umrl, nisem več hotela prinašalca, ker sem vedela, da nikoli noben ne bo tak. Prvih šest let je živel v stanovanju, nato smo se preselili v hišo z vrtom, kjer je bil, kjer je hotel sam.Naslednji dan (po uspavanju) sem posvojila mešanca labradorca, vzela pa sem ga samo zato, ker sem v zavetišče odnesla hrano in nekaj opreme od prejšnjega, ta pa je pritekel k nam, kot da nas je že ves čas čakal, skočil v odprt avto ("Končno ste me prišli iskat!") in odpeljali smo se domov. Eno leto kasneje sem v zavetišču obiskala tisti dan sterilizirano psičko (mešanko s samojedom ali špicem), ker se je počutila zelo slabo zaradi narkoze, sem jo prevzela v domačo oskrbo in seveda obdržala, čeprav je ta pasma zadnja na svetu, za katero bi se zavestno odločila (ne maram nobenih polarnih psov).
Psa se izvrstno razumeta, ona je šefica, on jo čuva, zelo prijazna sta do ljudi in vseh živali. Živimo na deželi, v hiši z velikim ograjenim vrtom (3.000 m2 - ne vprašajte, koliko smo porabili za ograjo), vse naše živali so lahko v hiši ali zunaj (vgrajena imamo nihajna vratca). Samec je veliko raje v hiši, zato da nam lahko teži. Samička pride v hišo samo zaradi družbe, raje leži na hrbtu na terasi, vse štiri od sebe, na -7 stopinj C in burji 120 km/uro, tako da ji gosta dlaka kar plapola. Pet mačk, ki so sterilizirane in kastrirane, redno cepljene in razglistene, živi kakor hoče, najraje se podijo po bližnjem gozdu in plezajo po drevesih ter lovijo miške(so vsi izredni lovci). Koze in konji živijo v izpustu, koze damo ponoči v hlevček, konji imajo odprte bokse z dolgim nadstreškom. Zajec ima v dnevni kletko, ki jo uporablja za stranišče, če ne, je zunaj. Moje mnenje je, da moramo pri izbiri živali ali pasme najprej pomisliti na njo, šele nato nase, to ni kot avto ali obleka, ki jo kupimo po svoji meri. Tudi jaz sem žalostna, ko se vozim domov skozi naselja, kjer imajo spuščene potepuške zanemarjene dolgodlake pse, polne bolh, nekatere z alergijami (zaradi nepravilne prehrane, zajedalcev in nesnage). Veliko je prav samojedov, ki jih kupijo, ker so tako lepe bele kepice s črnimi očkami, pa še v vseh knjigah piše, da se dlaka čisti sama???, potem pa ugotovijo, da je te pse treba krtačiti, to pa vzame veliko časa. Nobenemu ne bi rada solila pameti, ker se vse življenje učimo, ampak bi rada vsem položila na dušo vprašanje: KOLIKO SEM SE PRIPRAVLJEN ŽRTVOVATI ZA ŽIVAL?, preden se odločimo o nakupu ali posvojitvi, ker so zavetišča na žalost vse prepolna, ker ljudje ugotovijo, da nimajo toliko časa, potrpljenja in denarja, kot so mislili, predvsem če so pripeljali žival domov zaradi otrok, s katerimi imajo že dovolj dela in skrbi. Upam, da sem s tem razmišljanjem komu koristila.

[Nanook]

Za vse filozofe, vprasajte se, kaj je naravno za psa in potem razmislite, ce je to res to, kar bi zeleli svojemu psu, sploh v danasnjem okolju.  

[pzorko]

Povedal sem svoje mnenje, vi pa svojega. OK, pa smo opravili. Negiral vam ne bom, ker pač ne mislim nikomur spodbijati njegovega mnenja.

@Lilit:
Oh, seveda, vendar se mi debatni krožek začne šele novembra, zdaj se pa moram nad nekom izživljati. Kako je pa kaj pri vas v vrtcu? Vidim, da ste se že naučili pisati.

@Nanook:
Je v tvojem pisanju mogoče sarkazm? Zdi se mi, da je tole posmeh na moj post. Ali pa si začela razmišljati pravilno, kot ti narekuje biologija?

[Nanook]

Pzorko, hansaplast?   Ne, ni sarkazem, kar tako ga pa tudi ne uporabljam, se znuca in ne pride vec do izraza. Je preprost predlog za nadaljno debato-ce se ze omenja naravno, divje itd., potem se najprej prepricajte, kaj to naravno/divje sploh je ane.