IZPOVED VETERINARJA
Kakšno škodo povzroča brozga, ki se prodaja pod imenom pasja (ali mačja) hrana
Psi in mačke, ki jih redno hranijo z umetno industrijsko hrano - konzervami ali briketi - neizogibno postanejo žrtve cele vrste krutih in uničujočih bolezni. Njihovi lastniki jim lahko močno izboljšajo zdravje, če nemudoma preidejo na naravno prehrano, ki terja veliko glodanja in žvečenja (kot je za te živali naravno!) in je sestavljena predvsem iz nerazkosanega mesa (n. pr. celih surovih piščancev) ali vsaj iz surovih kosti raznih živali, ki se jih drži še nekoliko mesa.
Bil sem eden izmed njih
Po diplomi na Kraljevem veterinarskem kolidžu londonske univerze sem prvih 15 let svojega dela sledil uveljavljeni veterinarski doktrini. Svojim strankam sem močno odsvetoval, da bi hrano za svojega hišnega ljubljenčka pripravljale same, češ da takšna hrana ne bo vsebovala primernega "ravnovesja" hranil. Govoril sem tudi, da je surovo meso zaradi tveganja okužbe z bakterijami nevarno, poleg tega pa ne vsebuje dovolj kalcija.
Kosti, tako sem učil svoje stranke, so zelo tvegana reč. Žival si lahko polomi zobe, ali pa se ji kost lahko zatakne v požiralniku, pri iztrebljanju ali kod drugod na poti skozi črevesje. In kdo je že kdaj slišal, da bi mačke žrle kosti?
Pasjim in mačjim lastnikom sem zagotavljal, da so izdelovalci umetne hrane vse natanko preučili in vedo, kaj je prav. "Te velike korporacije se spoznajo na znanstvene podlage prehranjevanja in so vložile veliko denarja v to, da zagotovijo vaši živali kar najprimernejšo hrano. Pa še tako praktična je!"
Ko sem tako na hitro odpravil vprašanje najboljše prehrane za mojega pacienta, sem se lahko vrnil k pomembnejšim rečem, na primer k diagnosticiranju in zdravljenju njegove bolezni. To je bilo navsezadnje tisto, za kar sem bil usposobljen in kar so moje stranke od mene pričakovale.
Pet načinov zastrupljanja
O, kako neznansko me je danes sram! V kakšni nepojmljivi, grozni zmoti sem živel in kako velika je moja krivda! Naj so bili moji pacienti še tako različni po velikosti, zvrsti in pasmi, vsi so imeli eno skupno točko: jesti so morali umetno industrijsko hrano. Kar je bil skorajda brez izjeme edini razlog, da so moje storitve sploh potrebovali.
Da, tako preprosto je to. Hrana pa jih ni zastrupljala le na en sam način - zastrupljala jih je - in jih še zastruplja - kar na pet različnih načinov:
Mehka konzervirana živalska hrana in briketi, katerih glavna sestavina so žita, živalim ne očistijo zob. Prav nasprotno, takšna hrana se lepi na zobe in omogoča bujen razrast bakterij v zobnem plaku. Telo proti bakterijskim napadalcem mobilizira svoj imunski sistem. Rezultat so vnete dlesni, zaudarjajoča sapa in bakterije, ki krožijo po organizmu in s svojimi strupi slabijo in zastrupljajo celotno telo.1,2
Psi in mačke nimajo primernega prebavnega sistema in encimov, da bi lahko poskrbeli za sestavine žitaric in drugih rastlin, ne glede na to ali so te sestavine surove ali kuhane. Ko v tovarni pasje hrane ta žita prekuhavajo pri visokih temperaturah, se škrob, beljakovine in maščobe denaturirajo in postanejo do take ali drugačne mere toksični.3 Umetna brozga je tudi polna barvil, konzervansov, vlažilcev in še kupa drugih umetnih kemičnih aditivov; nobeden nima hranilne vrednosti, vsi pa so bolj ali manj škodljivi.4 Ko pridejo v črevo, se absorbirajo v kri in prizadenejo razne telesne sisteme.
Slabo prebavljene žitne sestavine iz brozge, ki prispejo do debelega črevesja le v napol predelanem stanju, so vzrok, da se tam razraste veliko število škodljivih bakterij. To zelo škodi črevesni sluznici, saj je s strupi, ki jih te bakterije izločajo, nenehno v stiku. Tudi te strupe kri zanese naprej, do drugih telesnih organov.5
Nekatere občutljivejše živali, recimo mladiči, pokažejo znake slabega zdravja in slabega počutja že v zelo kratkem času uživanja te škodljive, umetne brozge. Številni mladiči trpijo za driskavostjo in raznimi kožnimi težavami. Dolgoročna izpostavljenost strupom, naštetim v točkah 1., 2. in 3., pa okvari še druge organe. Bolni organi nato tudi sami proizvajajo več toksinov in odpadnih snovi, kot bi jih sicer, ter jih spuščajo v krvni obtok, kar še pospeši obstoječe bolezni in okvare.6
Naše živali trpijo večinoma trpijo molče, saj ne znajo govoriti. Toda ko jih prizadenejo štiri vrste strupov, ki sem jih opisal, pozornim in skrbnim lastnikom že njihova telesna govorica pove, da potrebujejo pomoč veterinarja. Le redki veterinarji pa jim bodo rekli: "Prenehajte! Ne dajajte mu več te škodljive brozge!" Večina veterinarjev žal ignorira kategorije 1, 2 in 3 ter se osredotoči le na bolne organe iz točke 4. Zdravljenja se navadno lotijo z močnimi zdravili, ki toksično obremenitev živali še povečajo.7
Morda se boste vprašali: kaj pa dedne bolezni, nalezljive bolezni, delovanje zajedavcev, travmatski dogodki, kot je zlomljena noga, in starostne bolezni?
Seveda so tudi vse to pomembni dejavniki, ki vplivajo na zdravje našega mesojedega domačega ljubljenčka.
Vendar pa ni nobenega dvoma, da so živali, ki jih izmučijo toksični učinki nezdrave umetne hrane, bolj ogrožene, ko jih doleti kakršnakoli druga bolezen ali težave, pa tudi njihovo okrevanje bo daljše in težavnejše.8
Prvi in najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, je: Prenehajte!
Prenehajte hraniti svojega hišnega ljubljenčka s škodljivo umetno, industrijsko narejeno brozgo - za dobro živali same in tudi za dobrobit našega okolja. Če prenehamo povzročati škodo, je to že prvi korak na poti do ozdravitve. Stopite korak nazaj in dobro razmislite. Pretehtajte, kaj vse lahko vaša žival pridobi.
Zamisel pravzaprav ni tako nova. Hipokrat, znani grški zdravnik iz 5. stoletja pr. n. št., je dejal: "Če lahko pozdravite bolnika s hrano, pustite zdravila lepo v apoteki."9
Zakaj in kako smo pozabili na to starodavno modrost? Zakaj smo prenehali upoštevati to, kar nas uči narava? In kar je najpomembneje, zakaj je tako težko spodbuditi razpravo o sedanji praksi, kaj šele da bi to prakso spreobrnili? Naj vam namesto razlage povem, kako lahko prihranimo milijarde dolarjev, če vštejemo vse koristi za medicino, znanost, družbo in okolje.
Spoznanja, ki niso od včeraj
O neprimernosti umetne pasje in mačje hrane se šušlja že vse od leta 1955, ko je Juliette de Bairacli Levy objavila svojo knjigo Complete Herbal Book for the Dog.10 Konec osemdesetih let so avstralski veterinarji o tem že na veliko razpravljali in na začetku devetdesetih so mnogi že javno izražali svoje nestrinjanje. Dr. Breck Muir je pogosto omenjal, kako močno smrdita 'sprednji in zadnji konec živali', ki dobiva pasje konzerve.
Tudi mene stanje skrbi že več let. Še posebno, če pogledam, kako je poskrbljeno za dobro prodajo pripomočkov za čiščenje zob in veterinarskih zobozdravstvenih storitev. Zadeva poteka nekako takole:
Prodajalec : "Tule imate najkakovostnejšo hrano za vašega psa, gospa Jones." In ji izroči konzervo ali vrečo pasje hrane. "Vendar se lahko pripeti, da bo imel kakšne težave z zobmi, zato imate tukaj še posebno zobno ščetko in zobno pasto, s katerima mu boste redno čistili zobe. Če bo kljub temu dobil periodontalno bolezen, imamo tudi najmodernejšo zobotehnično opremo, nič slabšo od tiste, ki jo uporablja vaš lastni zobozdravnik, tako da bo nasmeh vašega Sultana lahko še naprej bleščeče bel …" – prav takšen, kot bi namreč bil, če pes umetne industrijske hrane sploh ne bi jedel!
Tako se sklene brezhibno zasnovani prodajni krog – če problem ne obstaja, poskrbimo, da se pojavi, da ga nato lahko rešujemo z vsemi mogočimi izdelki in storitvami.
Decembra 1991 sem v svojem članku "Ustne bolezni pri mačkah in psih" zapisal:
Vzrok za ta moj uporniški izbruh je zadah po strjeni krvi, gnoju in smrdljivih izcedkih, ki veje iz tako številnih gobčkov mojih bolnikov. Že samo število takšnih živali, ki jih srečujem v svoji ordinaciji, je ogromno. Če te številke preračunam na svetovno raven, postane jasno, da so bolezni zob in dlesni za naše domače ljubljenčk vir neizmernih muk in bolečin.
Gre za strahotno, nepremišljeno okrutnost do naših živali, ki jo morajo prenašati od najzgodnejše mladosti do groba. Samo predstavljajte si, da vi bi morali vse življenje trpeti zaradi ustne razjede.
Vse več veterinarjev spoznava resnico
Nenaravna hrana dejansko močno škodi zdravju hišnih ljubljenčkov. Nič manj pa mu ne škodijo tesne povezave, ki so se spletle med izdelovalci pasje hrane in veterinarji. Zaradi tega ne trpijo le psi in mačke, temveč tudi njihovi lastniki, ne nazadnje pa tudi sama veterinarska stroka. To je kritiziral tudi Breck Muir:
Infiltracija umetne industrijske hrane za hišne ljubljenčke v naša življenja predstavlja zgodbo o enem največjih uspehov poslovnega sveta. Bruto promet posamezne blagovne znamke take hrane najbrž lahko prekosi samo še prodaja naftnih derivatov.
Naša celotna stroka se je pustila povleči za nos. Prikriti finančni interesi so nas pripeljali tako daleč, da večina mlajših veterinarjev priporoča umetno hrano kot najboljši možni način hranjenja teh živali – druge hrane namreč niti ne poznajo. Še preden so si omislili prvega živalskega spremljevalca, so bili že izpostavljeni nenehnemu bombardiranju sredstev javnega obveščanja, ki jim je vcepilo prepričanje, da je ta ali ona komercialna živalska hrana edina prava stvar. Do takrat, ko so diplomirali in opravili dodatno izobraževanje o živalski prehrani, so jim to predstavo še dodatno zacementirali s predavanji, ki so celo poimensko priporočala določene znamke.
Dlje, ko sva z Breckom raziskovala, več dokazov sva - kot veterinarja, ki sta se morala ubadati z nepresahljivim dotokom bolnih živali - odkrila o škodljivosti komercialne pasje hrane.
Cena, ki jo plačujemo
Škodljiva umetna hrana za hišne ljubljenčke je vir velike okrutnosti ter povzroča bolezen in trpljenje večine teh živali po vsem svetu. Znanstvenim dokazom, ki to potrjujejo, danes ni mogoče več ugovarjati, da o empiričnih dokazihv in prakse niti ne govorimo.
Temelj tega množičnega zastrupljanja in uničevanja teh živali je laž, s katero se vse začne: da je umetno izdelana hrana enako dobra ali celo boljša od naravne alternative. Tako imenovani "raziskovalci" nato zlorabljajo obstoječe znanstvene metode, da laž še razširjajo in utrjujejo.
V resnici je naravna prehrana z mesnatimi kostmi za naše udomačene mesojede živali edina pravilna prehrana. Taka prehrana je tudi zdravilo. Še več, naravna prehrana je izjemnega pomena tudi za naše okolje.
Nepravilno hranjene pse je teže šolati; veliko bolj verjetno je, da bodo takšni psi ugriznili svojega lastnika ali koga tretjega, saj so včasih od nenehnih bolečin v ustih in drugod že napol blazni. Lastnik takšnega psa bo neizogibno imel večje stroške veterinarskega zdravljenja. In ne nazadnje - kakšna je cena brazgotin na otroškem obrazu?
Cena, ki jo plačujejo živali same, pa niso le strahotne muke in življenje, polno bolezni; mnoge od milijonov zavrženih živali po vsem svetu so pristale na ulici ali bile celo ubite prav zato, ker so se svojim "lastnikom" zdele neprilagodljive. Pri tem se tem lastnikom še sanjalo ni, da je razlog te domnevne neprilagodljivosti prav to, s čimer jih sami hranijo!
Čas je, da odločno rečete "Ne!" brezobzirnim korporacijam, ki so s korupcijo, zavajanjem, laganjem, izkoriščanjem in kršenjem sleherne moralne in etične norme postopoma dosegle svoj sanjski cilj: da na milijone ljudi po svetu počasi a zanesljivo ubija svoje hišne ljubljenčke (in pri tem še misli, da zanje dobro skrbi).
Dr. Tom Lonsdale,
veterinar iz Windsorja v Avstraliji, pobudnik gibanja Raw Meaty Bones in avtor več knjig na temo hranjenja s surovo hrano
Povzeto po članku iz avstralske revije Nexusmagazine, november 2007
Prevedeno in objavljeno s privolitvijo avtorja
Več lahko preberete na njegovi spletni strani
www.rawmeatybones.com