Čas je za malo spominov
Pred tednom sem ob tem času še "drvela" po AC in upala, da pridem samo do Domžal in ne do Kranja ali Mb
No, skoraj mi je uspelo, da se nisem zgubila
In potem pot še nazaj
In vprašanja; sva si res namenjeni? Sem taprava zanjo? Mi je res treba tega? Bom znala? Če ... Ali ... Kaj pa? In kup podobnih norosti
In potem moj prvi globok vzdih in solzne oči, ko je nisem v čistčistčist zaprti sobi našla. Prvič, drugič ... Potem je bila že predvidljiva, al pa jaz izkušena. Ampak mojih rok se ni bala in bila je takooooo mehka. Potem pa en dan, ko me je pričakala na stolu na sončku
In naslednji dan je krožila okoli mene, se podrgnila po nogah ... do današnjega dne
Sama je prišla iskat crklanje (jaz sem se par min pred tem zaobljubila, da ne dobi nič tako dolgo, dokler ne pride sama) skočila na kavč, se drgnila .. a glej ga zlomka, jaz sem imela v roki mobitel ... jasno je pokazala, da ga moram sprottakoj spustit, ker ona potrebuje obe roki
To ljubica! Aja, pa danes sem ugotovila, da pije sede
In postala je še skoraj pravi raziskovalec
Ja vem, še vedno je previdna, ko se odprejo vrata. In dokler ne ugotovi, da sem samo jaz
. In ja vem, da potrebujemo še nekaj časa da bo sprejela vse stanovalce
(mami jo še ni videla
) Ampak tudi to bo prišlo enkrat, mar ne?
Jana. Vse pravice pridržane.
