Tole je zgodba o enem »samo mucu«.
Točno tako se je namreč začel zapis o našem Tilku. Citiram: »Samo muc sem. Nisem mladič in nisem nežna samička. Sem jaz, Tilk, ki sem že odrasel in sem že doživel marsikaj...«
Zapisu naše zgodbe pa so – kot pove že naslov - botrovali trije razlogi.
Prva dva razloga sta dve vixi. Ena pisana z malo začetnico in dvonožna, ena pa pisana z veliko začetnico, štirinožna, črna in prav posebna.
Tretji in najpomembnejši razlog pa je, da se bo ob branju naše zgodbe morebiti kdo odločil, da naslednjič ne bo odvrnil pogleda. Da bo obvestil zavetišče, poiskal pomoč za kakšno »samo muco«. Morebiti se bo kakšen lastnik notranje/zunanje muce zdrznil in premislil, ko bo svojega nekastriranega muca ali nesterilizirano muco spustil ven, na »svobodo«, ter poskrbel, da ne bo več dolgo nekastriran/nesterilizirana. Saj vem. Časi so težki. Kriza kaže zobe prav povsod. Če ne zmorete še tega finančnega bremena, obrnite se po pomoč na lokalno društvo. Nisem še slišala za primer, da bi komurkoli, ki pomoč potrebuje, le to odrekli. Bodite del rešitve in ne del problema!
Morebiti bo še kdo v svojem mikro svetu poiskal prostor, našel voljo in posvojil katerega od »Tilkov«, ki še iščejo dom. Včasih je potrebno tako malo... To malo pa za eno življenje predstavlja razliko med življenjem in gotovo smrtjo. Storite, kar morete, s tem, kar imate, tam, kjer ste.
Sedaj pa nazaj k naši zgodbi.
Nešteto jih je. Samo muc. Nekatere se rodijo in umrejo kot prostoživeče. Druge postanejo nikogaršnje zaradi neodgovornih lastnikov. Ker se jih pač naveličajo in odvržejo, saj so itak samo muce. Ki se znajdejo. Ki imajo devet življenj. Ki se zližejo. Ki...
Nekatere imajo to srečo, da jih opazijo odgovorni ljudje. Ki obvestijo zavetišče. Ki se obrnejo po pomoč na lokalno društvo za zaščito živali. Ki se za »samo muco« celo osebno zavzamejo.
Žal so te srečnice v manjšini. Ne glede na obstoječo zakonodajo, ki nam – posameznikom – nalaga, kaj smo dolžni storiti. Ne glede na vse kampanje, ki skrbijo za ozaveščenost. Ne glede na ves trud organizacij, društev in posameznikov.
Naš Tilk je samo eden izmed mnogih »samo muc«. Nihče ne ve od kod prihaja. Nihče ne ve, kje ga je skotila njegova mama. Na najbližjem seniku? V zavetju kje sredi gozda? Nihče ne ve, koliko bratov in sester ima. Kje so? So sploh še živi? Kako so končali? Morda na cesti. Morda v zobeh kakšnega psa. Kot večerja lisici. Zaradi nastavljenega strupa, morda. Zaradi udarca človeka.
Šest let njegovega življenja je minilo v vsakodnevnem iskanju zavetja, hrane, vode. Šest let. To je dvatisočstodevetdeset dni. V vročini. V ledenem mrazu. Soncu, dežju, snegu. Šest let. Poln notranjih in zunanjih zajedalcev.
Šest let ga ni nihče opazil. Šest let so ga preganjali od povsod. Samo on ve, kolikokrat v teh šestih letih je moral bežati. Samo on ve, kolikokrat v teh letih je bil lačen, žejen, utrujen, premražen, bolan, zagotovo tudi poškodovan.
Šest let je trajalo, da so ga opazili ljudje, ki vejo, da tako pač ne gre. Mu ponudili hrano. Ga ujeli, mu ponudili toplo zavetje. Ga razglistali, razbolhali, veterinarsko oskrbeli in se odločili, da mu najdejo dom. Šest, zanj neskončno dolgih, let.
Naš Tilk je poseben muc. Vse, kar rabi, da je srečen, je zavetje, hrana in voda. Šest let vsakodnevne borbe za preživetje je na njem pustilo neizbrisljiv pečat. Odkar je v notranjem domu, ni niti enkrat nakazal potrebe, da si želi kamorkoli drugam. Še več. Vratom na teraso, oknom se izogiba v širokem loku. Počasi se privaja, da se ljudi ni potrebno več bati. Ostaja sicer previden, vendar ga človeška bližina ne spravlja več v stisko. Še več. Najbolj zadovoljen je, kadar se uleže name, me pobuca, med svojim »prrr-mrrr« umije najprej mene, potem pa še sebe. In zaspi. Čisto mirno in sproščeno. Zadovoljen. S polnim želodčkom. In varen pred zunanjim svetom.
Tilk na novo odkriva - in jaz z njim - vse mačje norčije, ki so izključno notranjim in lastniškim mucam samoumevne že od nekdaj. Uživa, če prežveči Perota, zbrca žogico in lahko lovi »Cat Dencerja« do onemoglosti.
Naš Tilk je poseben muc še iz enega razloga. Njegova, od nekaterih tako opevana, svoboda in naravno življenje je poskrbela še za en »dodaten bonus«, in sicer FIV+.
Kljub temu, morebiti še bolj ravno zaradi tega, Tilk nikoli več ne bo »no name samo muc«, ampak za vedno naš Tilk. Edinstven in neprecenljiv. Kot so edinstveni in neprecenljivi vsi skupaj in vsak zase.
Dvonožna vixi – naj bo tale naša zgodba svojevrsten tribut tvojemu Debelemu. Naša zgodba se je zgodila tudi zaradi tebe, saj ravno zaradi tvojih zapisov in vaše teme tudi za sekundo nisem oklevala, čeprav sem posvajala FIV+ muca. Hvala ti od srca.
Tršica Xena – tudi tebi hvala. Ker si mi na primeru Xene in Vixi dokazala, da sobivanje lovosumnega psa in muce ni nemogoče. Da so sicer potrebne varnostni ukrepi, ni pa neizvedljivo. Ker si si vzela čas, da si odgovorila na vsa moja, najbrž butasta, vprašanja in razpršila še zadnje moje dvome.
Guspa Cats – vam pa, saj veste kaj...
Jana. Vse pravice pridržane.
