Jutri bo teden dni odkar si odšel Solze so še sveže in težko se je vračati domov, ker tvojega črnega repa ni več tam. Težko mi gredo besede s tipkovnice in še težje spravim kakršnekoli misli na papir.
Bil si najboljši pes, ki smo si ga kot začetniki s psom lahko nabavili. Da smo izbrali točno tebe je bila najboljša možna sreča za našo družino. Nobene naše začetniške napake nisi nikoli izkoristil, tako nisi zlorabljal nobenega privilegija, ki si ga imel od prvega dneva v naši družini. Nisi se povzpenjal po lestvi navzgor, ampak si vedno ostajal prizemljen. Bil si tipični gladkodlaki prinašalec, le višina in teža sta ti ušle izpod nadzora in si ostale Flate presegal za krepkih 10cm v višino. Bil si štorast klovn, ki je do zadnjega trenutka vihtel repek in imel nagajive iskrice v svojih čokoladnih očeh. Nisi maral drugih psov, ampak psičke so bile tvoja strast. Za svojega si vzel vsakega človeka, ki ti je naklonil le 5 sekund svoje pozornosti. Znal si kljub svoji pojavi, nastopiti tudi pri ljudeh, ki so se bali psov. Prav tako si imel srce za potolažit človeka, ki je izgubil svojega prijatelja. Ljubil si vodo, pa potapljal si se rad. Vedno smo se ti smejali, ker si iz vode bezal največje možne skale. Včasih tako dolgo, da ti je šla na koncu voda že v nos. In potem si smešno kihal in ti ni bilo jasno kaj se je zgodilo. Nekoč si nam iz morja na neki pasji plaži potegnil leščurja, na vsak način si ga želel odnesti v avto. Pa vse tiste palice, ki si jih v igri pokončal. Imel si jih za hobi. Bil si najbolj gurmanski pes kar sem jih poznala, jedel si le domače pečeno pecivo. Če ti je kdo ponudil kaj kupljenega v trgovini si se samo namrdnil. Znal si tudi izvrstno prebirati in iz briketov polizati samo konzervo, če se ti je tako zahotelo. Bil si nezahteven, kolikor si lahko bil. Vse kar si želel, da si bil zraven. Pa te ni zanimalo kje smo, samo da si poleg nas. Oboževal si vožnje z avtom in vedno radovedno gledal kam se peljemo. Ko smo hodili po izletih si vedno svoj smrček vtaknil v vsako luknjo, ki smo jo mi pogledali. Nekoč si mi skoraj izpahnil ramo, ker sva midva že odšla naprej mami pa se je ustavila, da pogleda v notranjost neke cerkve. S takšno ihto si stekel nazaj pogledat, kaj je tam tako zanimivega....
In potem je prišel lanski december. Vedno bolj očitno si šepal na zadnjo tačko, ampak te to ni oviralo pri skakanju po snegu. Odstranili so ti prstek za katerega se je izkazalo, da je bil rakav. Vsi tvoji organi so bili bp in veselili smo se, da je to to in da boš še dolgo z nami... Skakal si po snegu, ki si ga oboževal skoraj tako kot vodo. Zima je bila letos obilna, nismo vedeli da je bila tvoja zadnja. 9.8 sva z Rokom odšla na morje in mami sem še rekla naj te pazijo, ker se mi zdiš bled. Pa si potem baje bil boljši in tudi barvo si nazaj dobil. Vse do 15.8. Vedno smo bili pri veterinarju na praznik. Nič drugače ni bilo tokrat. Preiskave so pokazale, da krvaviš v trebušček. Vsi ostali organi so bili brez posebnosti in videti kot pri mladem psu. Samo tvoja kri,... niti vzeti ti je niso mogli tisti četrtek. Pričele so se infuzije. Bil si boljši, v nedeljo so bili zelo optimistični. V ponedeljek pa spet kot bi te odsekal. Težko si dihal, nisi imel energije... ampak pri veterinarju si zbral moč in ga z repkom pozdravil. Čeprav smo se vsi že poslovili od tebe, smo te tisti dan pripeljali nazaj domov. Vse do petka smo vsak dan s tabo na veterini sedeli pod drevesom in čakali, da se ti zdravila stečejo v žilo. Zadnja dva dni si bil tako živahten, da smo te komaj prepričali, da je potrebno to še storiti. Izvidi so pokazali, da se je krvavitev ustavila. Vsi so bili optimistični, veterinarji so bili tako veseli zate, za nas... V ponedeljek so ti celo vzeli kanilo. Pa je prišel naslednji dan. Komaj si se držal na tačkah, tresle so se ti. Spet si krvavel. Tokrat so bili veterinarji tisti, ki so rekli, da ne vedo če je še smiselno vztrajati. Da se vsakič po končanih infuzijah sesedeš nazaj. Da te ta prekleti rak premaguje. Tako ga sovražim, ker nam je vzel naše črno zlato.
Atil težki so dnevi brez tebe, ati ne ve kaj bi počel ko je čas za sprehod. Jaz ne vem kako bo, ko bo potrebno kdaj prespati doma pri starših. Ne bo tvoje črne rite, da bi jo stisnil k meni za lahko noč. Ostale so tvoje igračke, tvoji komaj odprti briketki in predvsem so ostale tvoje črne dlake po stanovanju, ki jih je tako težko pogledati ker nas spominjajo nate.
Nekaj pa je kar hočem, da veš. Vedno boš ostal naš kuža, ne glede na to kje si. Še vedno ti vsako noč zaželim lahko noč in potem začutim tvojo dlako med mojimi prsti. In upam, da veš, da če še kdaj v družino pripeljemo kužka bo to zaradi tebe. Ker si bil najboljši kar si lahko bil in v vseh okoli sebe vedno iskal in našel najboljše.
Pogrešam te, Atil. Vsi te pogrešamo.
Jana. Vse pravice pridržane.
