Moja mala Oli, hvala ker si bila in nas osrečila in hvala DZZŽ Pomurje

[vesoljka]

Ajda, tista dva stavka sta bodla v oči in še kam drugam in ja, nihče, ki stoji za tem, si ne zasluži več psa.

Mislila sem predvsem na to, da nas je veliko, ki smo imele začasnike v oskrbi. Psa, ki ga imaš rad kot svojega, oddaš nekomu naprej samo zato, ker si maksimalno, kar se le da prepričan, da bo v novem domu vsaj tako ljubljen in varen kot pri tebi. Ljubezen pride sama od sebe, za varnost pa se je treba bolj potruditi, ker so dovolj nepazljive minute.. In ko se zgodi kaj takega ali pač drugačnega, si krivdo očita tudi začasni skrbnik..

Ni sebično. Sploh zato, ker je žal še vedno preveč psov kot je odgovornih in ljubečih domov zanje. Življenje teče dalje. 

[kocka]

Aja, poglej še tule, kaj je pred nekaj dnevi ˝omogočila˝ t.i. zlata svoboda. Punca je na srečo kasneje dojela, da preveč svobode lahko prinese tudi tragične posledice.

http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,47083.msg913102.html#new

[sonce rumeno]

Jaz mislim, da si takoda nima nic za ocitati, verjamem pa, da ji je zelo hudo. Sicer se pa popolnoma strinjam z Lanabelo.

[čarka]

Vsekakor ne  , pa vendar verjamem, da se nepopisno žre in si tudi sama očita. Iz izkušenj vem, da je pri nameščanju edino in najbolj stresno ravno odločanje za to, komu zaupati psa. Sama vedno več noči tuhtam in premlevam ali bodo vse pasje potrebe zadovoljene, ali se lastnik zaveda vsega o čemer smo govorili, ker je ravno pri takih, lažje posvojlivih psih, da ne rečem luštnih malih kepicah, najlažje obljubiti vse in se z vsem strinjati, samo, da bo ta kepica končno naša, ker si jo pač "mi" najbolj zaslužimo in se je najbolj veselimo, pa tudi radi jo bomo imeli najbolj.
Pa se, vsaj pri meni, izkaže, da je za res dobrega posvojitelja potrebna tudi njegova pasja kilometrina . Tudi sama sem že užalila kakšnega najboljšega posvojitelja, ko sem po premlevanju potem sporočila, da psa ne dam in ravno po takratni reakciji se je praviloma tudi pokazalo kako prav sem naredila.
Vem, da je zdaj skoraj "moderno" ponuditi dom kakšnemu brezdomemu psu ampak kljub temu so čakalne vrste dolge le za male, ali pa zelo mlade pse, psi stari 3 in več let, večji, kratkodlaki, brez izrazitih pasemskih poudarkov pa niso zanimivi in si očitno ne zaslužijo najboljših, najbolj ljubečih in sploh naj .. posvojiteljev, praviloma z izgovorom, da stanovanje ni dovolj veliko  .

Ajda, ko se boš naslednjič odločala za psa, se odloči res po tehtnem preudarku in premisleku in z veliko večjo odgovornostjo ter posvoji psa, ki ti bo vračal enako ljubezni kot ti jo je Oli, ampak bo že dolgo čakal na nov, ljubeč dom.

[vesoljka]

Takoda si nima čisto nič očitati..

To je ja vsem jasno, tudi njej, ampak občutek je drugačen. Zadnji stavek tega odstavka se je nanašal na to, zakaj je zadeva še posebej boleča za tiste, ki s(m)o imeli zadnjo besedo pri izbiri in predaji psa. Občutek, ko je prišel posvojitelj po mojega prvega začasnika (kar sta bili tudi psički za Takodo) je bil zame v 31 letih povsem nekaj novega, posebno stresnega, izjemno odgovornega. Zagotovo bi se sama spraševala, ali sem sploh izbrala pravilno, glede na to, da posvojitelj ni edini, mudi se pa tudi ne. Jasno je, da nikoli ne moreš biti 100% prepričan - zato sem tudi napisala "maksimalno", ker človeka preprosto ne poznaš - vsi igramo vloge v odnosih z različnimi ljudmi, tega se jaz zavedam, posvojitelja ne poznam in mu popolnoma zaupam nikoli ne.    

[oliajda]

Vse to smo že obdelali se mi zdi.

[čarka]

Ajda, ne zameri mi, ampak to:

pri meni je problem le to, da imam mamo, katera na splošno ni velika ljubiteljica živali

je pri meni znak za rdeči alarm. Lastnik psa mora imeti brezpogojno podporo vseh družinskih članov, ker bo pomoč tudi vsekakor potreboval.

In ne razumem tudi tega:

med njimi je tudi to da ga od majhnega sama vzgajam in to uspešno, zato da bo ugajalo tudi njej.

Ne verjamem, da komurkoli ugaja brisanje lužic, vsakega psa, ne glede na starost, pa je treba vzgajati, od začetka in seveda se vedno tudi pokaže kako uspešni smo v tem. In male kepice niso pri vzgoji nič manj zahtevne, prej nasprotno, le, da si ljudje delamo napačne utvare. Vsakemu človeku pa ugaja, ko vidi, da je pes (njegov ali tuj) vzgojen. 

In če se ne motim, je Takoda v enem od postov zapisala, da glede prostega gibanja Oli nista bili tako dogovorjeni in vem, da je v vajinem razgovoru rekla to s točno določenim namenom. In ne verjamem, da bi ti zaupala psa, če se s tem ti ne bi strinjala.

Zapisala pa si:

Obljube ljudi...hmmm..poznamo lahko zelo dobre igralce, poznamo pa tudi iskrene ljudi. Jaz vem da spadam pod iskrene ljudi, ker si tudi sama želim najboljše za psa

Iskreno povedano, sama taki osebi nikoli več ne bi zaupala psa, mogoče bi sicer naredila veliko napako, ampak spala bi pa veliko bolje, res.

[Skuiki]

Vse to smo že obdelali se mi zdi.

Ja, glej, tudi pred posvojitvijo ste vse to obdelali. Pa očitno ni pomagalo.
In če gre za neograjeno dvorišče, potem imate možnosti samo dve: ali postavite pred prihodom novega psa
ograjo ali pa je pes zunaj na povodcu.

In ja, seveda bi lažje spali, ampak (sedaj govorim na splošno, ne ciljam nase) če poznaš celotno zgodbo in čutiš da osebi lahko zaupaš, ko da trdno besedo, potem bi sama dala še eno priložnost in če bi jo dala, bi absolutno obiskovala psa. Mislim, vsak ima svoje mnenje in svoje prepričanje.
Priznam da sva se s takodo velikokrat menili za obisk, ampak vedno je naletelo tako, da ali nas ni bilo doma s psičko vred, ali pa sem imela šolske obveznosti, namreč je letos moje zadnje leto srednje šole. Zmenili sva se za današnji dan, pa se na žalost vseh to ni izpolnilo.

Pa saj si ti že prvič dala "trdo besedo" in podpisala pogodbo, da ti je vse jasno.
In celo obisk začasne skrbnice si imela napovedan.

Pa kaj vse to pomaga, če se psa prosto spušča, da vohlja izven domačega
dvorišča brez nadzora?

Res ne razumem.