Moja mala Oli, hvala ker si bila in nas osrečila in hvala DZZŽ Pomurje

[oliajda]

Vzela, sem to kot poduk za vnaprej, verjemite da sem, zato sem v dilemi če bi sploh še kdaj imela psa.
In seveda, spoštujem in cenim trud DZZŽ Pomurje in prav tako tudi trud vseh drugih zavetišč, zato sem zvesta podpornica posvojitev. Na žalost se je ta zgodba tako končala, priznam napako in hvala pomaranči305, ki vseeno gleda tudi na oba konca palice in ne samo na eno.
Rada bi da se celotni pogovr konča, saj neprestano eno in isto "lapanje" ne bo ničesar doseglo. Zgodilo se je, šola za vnaprej, izkušnja je bila in še zmeraj je kruta. Se opravičujem za morebitno obračanje mojih besed in dvoličnih mnenj ter kakšnih razburljivejših odgovorov, ampak bila sem v posledičnem šoku.
Še enkrat vam pa le povem, da cesta katero si človek takoj predstavlja ko to besedo prebere/sliši, NE izgleda kot cesta, kot si jo predstavljate v glavi. In vaše potepanje kot si ga predstavljate, nikakor ni bilo potepanje in firbcanje naokoli. Nikoli ni bilo trenutka da bi jo izpustila iz oči, le v torek, žal. Res mi je žal, in pri meni nikoli prav nikoli ne bo pokopališča psov, to si pa kar lepo v rit vtaknite, ker ta izjava je bila preveč kruta ( se opravičujem izrazu, ampak drugače ne gre ).
In kar se tiče zakona, o tem raje ne bi govorila, ker prekrške delamo prav vsi. Tudi če greš s psom na sprehod v naravo, kjer je sprehajališče, veš da je pes prijazne duše in ga kljub vsemu ne boš izpustil, kljub njegovi ubogljivosti, ne vem...ne strinjam se s tem da bi imela uboglijvega psa privezanega, ljubi bog, saj je živo bitje, potrebuje kanček svobode! Konec koncev ima pa vsak svoje mnenje in drugačen pogled na določene zadeve. Kot sem že napisala: vsake oči imajo svojega malarja.


Oli, pogrešam te, rada te imam in ponosna sem nate!:*

[branka]

Jaz svoja dva že leta nisem spustila, ker en je pač begosumen, psica pa je zmešana na divjad. In sta pač primorana z mano na sprehod na povodcu hodit. Ampak veš kaj, še sta tukaj, in nič ne jamrata, da nista svobodna. PA sta živali, ampak svoboda za živali vse več pomeni kaj drugega, kot pa spuščanje da tekajo prosto po prešernu. Nismo nekje v puščavi doma, kjer ne bi bilo nevarnosti, da ga povozi avto. In tako bosta reveža pač ves čas na povodcu. Pa kaj češ, bosta pa vedno varna in vedno z mano. Pač moram mal več na dan prehodit, da ugodim njunim potrebam.  Mogoče sem čudna, ampak da meni moj pes slučajno pobegne, kar se zgodi ene dvakrat na leto, sem takoj v avtu in letim za njim. In se ne ustavim preden ni spet pri meni. Pač ga iščem do tedaj.

Kaj sem hotela s tem povedati, pa si razlagaj sama.

[oliajda]

Očitno sem se zopet narobe izrazila. NA SPREHAJALIŠČU, govorila sem o sprehajališču in ne dvorišču! Tudi jaz sem jo na cesti vedno privezala, ne glede na vse! čeprav me je ubogala in se umikala avtomobilom. Ni mi bilo vseeno zanjo, seveda da ne, halo?! Bila mi je kot moj lastni otrok, odraz mene. Pa sem napisala tudi že večkrat eno in isto, očitno spregledate vse, vidite samo mene kot malomarno, neodgovorno smrkljo staro 18 let, katera "NIČ" ne ve o psih, prosim vas lepo no! Seveda si ne bi omislila psa kar tako malo da mi bo skaklaja prosto okoli in da bom komaj čakala kdaj jo bo kaj zbilo. HALO?! Priznala sem da mi je v torek šla izpod nadzora in to se je zgodilo prvič, žal usodno. Prosim berite pozorno, ne glejte samo bistva, vse je v malenkostih.

[oliajda]

Napačno sem se izrazila. Veste, znam razumevajoče razmišlajti in nisem nikoli zanikala moje napake. Vem, da sem jo naredila, s tem pisanjem ne bom ničesar popravila, to sem že takoj opazila. Popolnoma se strinjam z vami kar se tiče vaše primere, zato pravim da nikoli nisem zanikala, oči sem si zatiskala le isti dan po nesreči, namreč je bilo vse skupaj preveč boleče, sveže in mučno. Verjetno že sami veste kako boli izguba, zato vam tega ne potrebujem opisovati, ker ga je nemogoče. Življenje je zgrajeno iz padcev in vrhov.
In še to, težko je preprečiti nepredvidljive stvari, sploh če se zgodijo prvič in zadnjič.

[Žužka]

Ne, nisi priznala krvde, vsaj sprva ne (preberi si lasten prvi zapis, kjer "nihče ni kriv").

To je pa zelo pomembno, če se boš še kdaj odločila za psa. Kdor misli, da je ravnal pravilno, bo torej to počel še naprej. Zato si želim, da dobro pomisliš kaj je bilo narobe, tudi s pomočjo ljudi tukaj.

Kako in kje se je zgodilo v bistvu ne vemo, ker nam nisi povedala vsega. Razlagamo si pač iz informacij, ki jih imamo.

[sonce rumeno]

Pa ne no... nihče tule se ne bi oglašal, če bi bilo iz zapisov lastnice jasno, da je dojela, v čem je problem. Pa očitno ni in še bolj očitno ni edina.

Če bi meni na cesti povozilo majhnega otroka, ki se še ne zaveda nevarnosti, ja - bi se počutila blazno in absolutno krivo. Ne bi rabila ne policaja, ne sodnika, da mi to pove.

Pa še to: hudo mi je za Ajdo. Saj nimam kamna namesto srca. Upam, da bo Olijina zgodba in njej, in še komu drugemu odprla oči in bodo zaradi tega na vse možne načine poskrbeli, da bodo njihovi varovanci varno živeli do konca svojih dni.

Meni se zdi tole super napisano.

[Skuiki]

takoda, tako mi je žal 

[oliajda]

kaj si se iz te situacije, v kateri je zivljenje izgubila tvoja Oli naucila?
Vedno, bodi pozorna!

Kdo je kriv, da je psicka bila na drugi strani ceste (pregledna, nepregledna, prometna, neprometna je tu irelevantno, kot se je izkazalo je bil en sam avto na menda pregledni cesti dovolj za Olijin konec)?
Jaz.

Ce bos se kdaj imela psa, ali ga bos v okolici se tako preglednih in neprometnih cest spuscala z vrvice?
Nikoli več! Absolutno nikoli več! Preveč boli, preveč jo pogrešam. Vsak dan bolj, nepopisno me boli.

In nazadnje se enkrat vprasanje kaj si se iz vsega tega naucila?
Bila je kruta in neverjetno boleča zaušnica. Naučila sem se da moram biti na vsakem koraku pozorna na svojo štirinožno sopotnico.


Res upam, da bos na vprasanja odgovorila, kajti vse tu tebi in zivalim zelimo samo dobro in si zelimo, da se taksne zadeve ne bi ponavljale nobenemu psu pri nobenem lastniku.
Vem da ne, zato mi je iskreno žal. Tudi sama jim želim najbolje, saj mi živali pomenijo vse v mojem življenju. Bila je grozna napak, katera se ne bo nikoli več ponovila!


Takoda, ne, žal je ne bo vrnilo. Resnično si upam da bi jo, neizmerno jo pogrešam, ampak žal je odšla v pasji raj po moji krivdi in moji nepozornosti. Ne znam opisati praznine v sebi.

Žužka, ne, sprva nisem, napisala sem že zgoraj omenjeno da sem prvo sporočilo/obvestilo napisala naslednji dan po smrti Oli in bila sem v šoku. Ko človek piše v šoku, žalosti in vsemu stresu ne razmišlja prav trezno, to bi lahko bilo razumljivo.

VES POINT MOJEGA OBVESTILA JE BILO ZGOLJ OBVESTILO IN ZAHVALA LJUDEM, KI SO MI JO (obžalujete ali ne) PODARILI IN MI S TEM POKAZALI DA JE UPANJE V LEPŠI SVET.

Končala sem. Adijo in srečno z vami in vašimi ljubljenčki.

She showed me how to love and how is to be loved<3