Ravnanje s "starostnikom"

Tudi mi smo do lanskega 15.julija imeli starostnico, skoraj 18 letno Kajo. Ko ji je bilo 15 let smo dobili še Keli in sta tako skupaj preživeli 3 leta. Kaja se je v tem času pomladila, prej se ni hotela družiti z ostalimi psi, po Kelinem prihodu pa smo se veliko družili z različnimi psi in Kaja je z veseljem sprejemala družbo mladih psov. Kondicije je do zadnjega imela dovolj, da je vsak teden dvakrat šla na Rožnik in nazaj (še ko sem jo hotela kdaj nosit v hrib, sva imeli prave borbe).Tudi na ostalih sprehodi je dohajala Keli - seveda ni letala a hodili smo kar hitro. Je pa imela svoje starostne "muhe" npr.lulanje v stanovanju (na svojo posteljo), če kaj ni bilo po njenem. Kako leto preden se je poslovila je tudi oglušela (sicer do zadnjega je slišala, če smo v kuhinji odprli škatlo s priboljški), videli tudi nismo ravno najbolje - motil jo je mrak ali pa močno sonce. Ko smo bili na sprehodu na Rožniku, je bila skoz spuščena - je bilo treba malo gledat kam bo zavila, a ni bilo hudo. Če je ponoči sla pit vodo, je imela v kuhinji lučko na senzor, da je videla kje je posoda in da je znala priti nazaj v sobo. Pa pleničko, če jo je dopoldan tiščalo lulat. Moram reči, da je življenje s strarostnikom zelo lepo, prav posebni so ti seniorčki, Kaja je bila zlasti hecna, ker si je ponavadi našla kakšnega mladega"ljubčka" in se je potem skoz sukala okoli njega. Jaz je nikoli nisem obravnavala kot stare psičke, pazili smo le na prehrano, pa da ni kakšen močan pes skočil nanjo.

Želim ti, da bo tvoja psička se dolgo s teboj, pa razmisli o kakšni družbi zanjo.