V današnje jutro sem se zbudila brez moje zlate Pepsi.
Zapustila nas je v nedeljo malo čez enajsto uro zvečer. In to v samo nekaj minutah.
Kljub njenim skoraj 14 letom sem mislila, da bo še kar nekaj časa z nami, a je očitno usoda hotela drugače.
Dan prej je začela rahlo pokašljevati, vendar temu nisem pripisovala kakšnega posebnega pomena, saj je bila sicer normalno živahna in vesela. V nedeljo dopoldne je kašljala že malo bolj in tudi jedla ni. Ker je bilo precej hladno, kljub lepemu vremenu ni šla z nami na sprehod. Popoldne še vedno ni hotela jesti in tudi dihala je malo hitreje, zato sem se odločila, da greva takoj v ponedeljek zjutraj na veterino. Sumila sem na težave s srčkom - ni pa bilo tako hudo, da bi zagnala paniko, kakršno delam ponavadi za vsako figo....Napaka!
Sploh glede na njeno zgodovino epileptičnih napadov, ki so ji zagotovo oslabili srce.
Vse se je zgodilo zelo na hitro. V trenutku se je prevalila na bok, iz noska je prišla najprej bela pena in še preden sem jo uspela dobro prijeti v naročje, se je že ulila tudi kri. V nekaj minutah, v samo nekaj krčih je bilo vsega konec.
Ne predstavljam si, kako jo je bolelo. Ne predstavljam si, kako jo je moralo boleti že celo popoldne in večer, ko je težje dihala in kašljala, jaz pa sem jo samo malo čohala, zraven pa govorila po telefonu - pa kaj mi je bilo?!
Vedno sem zganjala paniko za vsako malenkost, tokrat pa ne. Zakaj sem mislila, da bomo pač "jutri" dobili kaksna zdravila in bo potem vse v redu? - Zavedam se, da ni nujno, da bi jo danes sploh lahko še rešili, morda pa vendarle....Tega zdaj pač ne bom nikoli vedela in s tem moram ziveti. Oprostila si pa ne bom.
V majhno tolažbo mi je lahko samo to, da sem bila zraven in da mi je umrla v naročju, kjer je bila najrajši. Upam, da je to vedela in čutila, da se ji trudim pomagati, pa ni šlo. Del mene je umrl skupaj z njo.
Vem, da se je Pepsi na mavrici pridružila vsem mojim prejšnjim psičkam in še celi vrsti pasjih prijateljev. Vem, da je dočakala lepo starost in da ji nikoli ni nič manjkalo. Vem, da mi ne zameri, ker sem taka kokoš....pa vseeno boli. In vseeno jo bom zelo pogrešala. Bila je čisto poseben kuža - tako kot so vsi naši kužki skupaj in vsak posebej. Za vedno je ukradla košček mojega srca, kjer jo bom še naprej nosila s sabo.
Počivaj v miru, draga moja zvezdica. The Rainbow Bridge - Until we meet again
http://www.indigo.org/rainbowbridge_ver2.html