Lep pozdrav!

Že nekaj časa imam težave s svojo psičko, ki nikakor noče lulati zunaj. Je odrasla, stara 4 leta. Dokler sva živeli v Sloveniji, ni imela nobenih težav z lulanjem ali kakanjem, redno vsak dan, trije sprehodi, itn. Sedaj živiva v Firencah (že kar nekaj časa, tako da ni stvar šoka ali prilagajanja), ki ne slovijo ravno po lepih in čistih zelenicah, prav nasprotno, tisto malo zelenih javnih površin, ki jih premorejo, je v uporabi mnogim psom in na žalost tudi ljudem, da tam opravijo svoje potrebe. Vseeno je situacija kar nerodna, saj porabiva veliko časa (na žalost vedno več časa z vsakim mesecem) preden se gospodična odloči lulat. Kar je nemalokrat nerodno in živce parajoče. In sedaj se sprašujem v čem je problem. Ali jo moti, da so zelene površine polulane od drugih psov? Ali bi bil lahko problem v tem, da ima v Sloveniji trenutno vrt, kamor gre lulat brez povodca? Sicer je bila naučena lulati s pripetim povodcem od malega, vrt je luksuz, ki ga uživa v zadnjem letu. Že prej je bila nekoliko izbirčna glede izbiranja pravega mesta za lulanje, ampak tole sedaj je pa prava znanost. Ne vem, morda je problem v čem drugem. Psička je zdrava. Imam sicer natrpan urnik, ker študiram, vendar je sprehojena trikrat dnevno, potrudim se, da dobi vsaj vsak drug dan daljši sprehod (dobra ura), vsekakor pa dobi vsak dan en daljši sprehod, kar pomeni, vsaj 45 min in dva krajša, 20-30min. Zadnje čase jo ob vsakem lulanju nagradim še s posladkom, vendar jo to ne gane pretirano (kljub temu, da je velik požeruh in bi za hrano naredila marsikaj).
Hvala za odgovore in namige!
Lep pozdrav,
Alenka