Vsi tisti, ki ste nas spremljali med izgubljenimi psi nas že poznate, vsem pa bi rada predstavila zgodbo o naši Vii.
Zgodba o Vii se začne s sliko. Sliko, ki je meni tako segla v srce, da sem bila pripravljena pozabiti na vse drugo in preprosto morala vzeti tega psa v svoj dom. Via namreč prihaja iz zavetišča Turk v NM. Bila je najdena v nekem romskem naselju pri NM, vsa sestradana. V zavetišču je bila skoraj 2 meseca, vendar je v tem času žal ni nihče od možnih posvojiteljev niti pogledal. Kdo pa bi maral psa, ki se mu vidijo vse kosti in menda cele dneve laja, poleg tega je pa tako plah, da sploh ne hodi ampak se samo plazi.
No jaz sem se vanjo zaljubila že ko sem jo videla na sliki, in preprosto vedela da bo moja. Z možem sva se namreč že dalj časa odločala o tem če bi vzela psa, pa se kar nisva mogla odločiti kakšnega in kje, razmišljala sva o čistokrvnih, pa o tem da bi posvojila iz zavetišča, še male oglase sva preverjala. Vio sva šla pogledati kar takoj naslednji dan, revca je bila res tako prestrašena, vendar pa neverjetno crkljiva in takoj nama je začela zaupati, kar se mi danes zni neverjetno. Oskrbnica nam je dala povodec, vendar pasja gospodična ni naredila niti enega koraka, tako da sem jo morala samo nositi. Uhh, takrat je bila še tako lahka
. Imela je namreč 5 kg. Za informacijo naj povem, da jih ima danes 10, pa bi se lahko še zredila za kakšno kilo. Oskrbnica je rekla, da nama jo posodi za par dni, da vidiva, če je to to, vendar nisva hotela slišati niti besede o tem. Via je že bila najina, o tem ni bilo dvoma. Vseeno sva jo morala pustiti v zavetišču še par dni, saj ni bila niti cepljena, čipirana ali sterilizirana.
Prvo noč, ko je prišla domov mislim, da nihče ni nič spal. Seveda ni hotela spati v svoji novi postelji v dnevni sobi, ampak je prišla k nama v spalnico. Sredi noči se zbudiva, ker je v stanovanju začelo nekaj ful smrdeti.
Revca je opravila vse potrebe v kuhinji sredi noči, ker je bila celo popoldan preveč prestrašena, da bi kak koli naredila, in je samo ležala zunaj na travi.
No, te probleme smo postopoma odpravili. Bilo je pa kar živahno pri nas zadnje mesece odkar jo imava. Seveda je bil ogromen problem z navajanjem na samoto, to še danes ni popolnoma odpravljeno. Iz panike je zgrizla kar nekaj stvari, od dek na kavču, časopisov, knjige, najhujše je bilo ko se je po čudovitem 14 dnevnem dopusti znesla nad kavč.
Takrat sem bila pa kar malooo jezna. Bile so tudi težave z lulanjem od veselja, ko sva prišla domov. Ampak to vse ni nič v primerjavi s tem, kaj sva prestajala, ko se je izgubila v Tivoliju. Te njene fobije so jo skoraj stale življenja. Najhuje mi je bilo priti domov in pogledati njeno prazno posteljo.
.... Ampak to se je hvala bogu dobro končalo in prislužila si je doživljenski povodec.
Z Vio včasih res ni lahko, ampak jaz nikoli nisem obžalovala niti za sekundo, da sva jo vzela. Je tak cukerček, tako prijazna in nežna. Večkrat jo gledava, ko spi v svoji postelji in se ji smejiva kako smrči, najlepše je zjutraj ko se zbudiva in prižgeva luč, pa slišiva njene krempeljce, kako pritečejo iz dnevne sobe in najprej poliže mene, potem pa še odhiti k možu. Pa da ne pozabim vseh poljučkov, ki jih dobim, ko ji brišem tace in stisne svojo glavici k meni in me liže povsod, kamor doseže. Včasih imam uho popolnoma mokro.
Uh, zdaj sem se pa razpisala, ampako o Vii bi lahko govorila ure in ure, je pač moja pasja ljubezen.
Jana. Vse pravice pridržane.
