Snoopy in njegova družinica

[Pepsi]

Ja sej zato vprašam, če bo priletela   - dobesedno,  recimo s Falconom

[sonce rumeno]

Opravljeno.

[aleksandrak]

 

[No Jinx]

Gora ni nora, nor je tist, ki gre gor.   

Zelo lep razled na kosmatince in tudi na dolino. 

[aleksandrak]

No, pri nas smo imeli v soboto uradno otvoritev - zima je tu! 

[aleksandrak]

Ah, mamaF, ti kar vprasaj, tako vsaj vem, o cem naj nakladam. ...

Zgodbo o slepčku, ki je bil takrat Jonni, zdaj pa je Johhny (!), ti moram nujno dokoncati. Se vedno je srecen pri mami, vmes je bil operiran na jajckih, ki jih vec ni, vcasih ima kakega epilepticnega, cisto slep, zlat. Vec pa za vikend, takrat bo malo vec casa za pisanje!

Obljubila sem, da povem se Johnnyevo zgodbo. MamaF pozna zacetek, nadaljevanja pa ne. Zacetek pozna, ker sem na licitacijah zlicitirala tablico in jo prosila, da naredi darilo za mojo mami, ki je takrat vzela Johhnyja iz mariborskega zavetisca. Zakaj bi rada povedala to zgodbo? Da mogoce kdo, ki se mu zdi, da je life en velik shit, spet en milimeter verjame v dobro na tem res shit svetu. Bomo o koncu zgodbe na koncu.

Torej, da zacnem na zacetku. Moja mami je imela 14 let crnega mesanca tipa labradorec. Ko smo ga uspavali, je potrebovala skoraj eno leto, da je bila priprevljena na “novega”. Da bo iz zavetisca, je bilo jasno. Sem guglala, nasla ZH, ki sem ga poznala samo iz obcasnega pojavljanja v medijih (ja, priznam,  da do takrat nikoli nisem bila na njihovi internetni strani, nikoli odprla foruma mojpes.net – kar kamenjajte me ). Sem poklicala, se mi je zdelo, da so ful kompetentni (zamisli,  po 2 min pogovora, jaz pa pojma nimam nisem imela ), smo se dogovorili za obisk, sva skocili iz MB do Horjula, tam sem spoznala sefico Polono, sva ji tocno razlozili kako in kaj (ona pa nama ), da mami isce vseeno kaj, ampak da nimamo ograje, macke pac, pa da ne bi mladica ampak odraslega in naju je poslala domov, ker ni imela pravega psa na zalogi. Moja mat je tako butasto sentimentalna, da je imela res slabo vest, ker smo se brez štirinožca peljali domov (da je njena dolznost, da pomaga gospe Samec, ker da ce gospa Samec naredi toliko za zivali, in da pravzaprav ni nobene razlike med njima in da ce ona lahko in…). Je tečnarila celo pot do Maribora in kar ni mogala verjeti, da ji niso ugurali prvega psa iz prvega boksa, ko pa ja ni postavljala nobenih pogojev glede videza ipd.   

Ko smo doma po družinskem posvetu sprejeli odločitev, da gremo v Zavetisce Horjul precej kmalu po nekaj kosmatega, kar bomo na sveže vzgajali (kot ji je gospa Polona svetovala), se je zadeva rahlo obrnila v drugo smer. Ker je mami vsepovsod vsa navdušena razlagala, kako je bilo v Horjulu, ji je ena kolegica povedala, da v mariborskem azilu sedi en pes (sorry, enih 20 psov) s slabimi šansami za posvojitev. Tale naj bi bil velik, črn, ne več rosno mlad in prijazen. Smo se prestrašili, da nam ga kdo zmakne pred nosom, ljudje stojijo verjetno v vrsti zanj, pa smo ga šli gledat.
Zadeva ni bila tako strašna, ampak še hujša: črn mešanec (labrador?), star 11(!) let, slabo sliši in skoraj slep. In prijazen! To zadnje je bilo mami edino pomembno.

Postrezba (in hmm... svetovanje) v mariborskem zavetiscu sta bila precej drugacna kot v ZH, prej tipa „če želite narediti eno dobro delo, posvojite njega“ in da nam je zaposleni razložil, da so ga pripravljeni dati tudi zastonj (!!!). Po tem, ko so nas obdelali še s „če bi jaz imel doma še malo večji vrt, bi ga že zdavnaj vzel k sebi domov, tako super je“, smo šli na kratek sprehod, ki se je za Johnnyja končal s podpisano pogodbo v našem prtljažniku. Samo by the way, da ne delam krivice vsem: en zaposleni je bil (po moji resnično nestrokovni oceni) okej, lepo in fer nam je naštel svoja opažanja in tudi zadržke glede Johnnyja. Je rekel, da precej slabo vidi, (kar pa tam ni bilo tako ocitno, ker je bil ze 9 mesecev v azilu in je poznal okolje. Kasneje se bo doma izkazalo, da je pes  - slep.). Mami je bila ogorcena, da kdo pa da odda psa pri tej starosti v azil in so ji rekli, da so se ljudje odselili v tujino, cesar pa ni verjela, ker se ji je zdelo, da je to res lep in zelo oguljen izgovor. 

Okej, torej je sel Johnny z njo domov, s cemer je pokazala, da je plehka kot njeno dete (jaz), ker se je zapalila na njegov izgled (crn kaoladbradorec, halooo, ful eksotika) in njegovo usodo (katere svinje so se ga resile s tako prozornim izgovorom). Klicala ga je Joni in ne Johnny, da ni uporabljala imena, ki so mu ga dali tisti ljudje (psu je precej vseeno kako, ker je zelo kul in precej gluh), tako je bila divja. (mamaF  ji je naslikala prelepo pozorhudpestablico, ki pa je bila zaradi tega brez imena).

[mamaF]

Aleksandra, hvala za to prelepo zgodbo

Omiki, tvoji mami in Joniju - Johnnyju pa - da bi se še dolgo radi imeli!

[čarka]

Krasna zgodba in nadvse lepo napisana 

Jaz sem spet malo posmrkala, predvsem za omiko in Jonija