Kako je včasih življenje nepravično. Tako mlad pa je moral umreti. A v vseh teh letih je dobil toliko ljubezni kot je marsikdo v veliko daljšem življenju ne bo nikoli doživel....
Saj to je pri vsem skupaj v bistvu najbolj kruto in krivično
. Če že, zakaj ne bi en hiter in neboleč "šus" raje resnično
ODREŠIL nekoga, ki životari 10, 15 let psihično in fizično ... do bridkega konca.
Bit se je v svojih 6 letih (in 3 mesecih) čisto (pre)hitro vsega naučil
. Je pa tudi nas s svojo smrtjo naučil marsikaj. Skoraj preveč.
Priznam pa, da svoje (in nobene druge
) zgodbe še nisem prebrala.
Nastala je spontatno tik pred zdajci v petek zvečer, ko sem podoživljala petek en teden prej. Sem upala, da bo odpadlo večje breme, kot dejansko je. Torej me epilog še čaka in mislim, da tudi že vem, kakšen bo. Upam, da kmalu.
Sem se naknadno spomnila še kakšno stvar, ki bi jo "morala" napisat, pa je ni, ampak itak ni važno. Npr. to, da sem ravno tisti petek, 24. 8. zgodaj popoldne izvedela rezultate onkološke analize punktata, bila je negativna, vetka je bila vesela, jaz tudi, pa čeprav seveda to še ni pomenilo, da smo lahko mirni. Ali ipak bolje, kot če bi blo pozitivno ...