mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sreda, 27.11.2024 : 17:02:07

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: znz10 - 13 dni
Strani: [1] 2 3  Vse   Dol
Natisni
Avtor Tema: znz10 - 13 dni  (Prebrano 22139 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : nedelja, 02.09.2012 : 11:35:50 »

13 dni

Sobota, 11. 8. 2012

Povsem običajen in neznosno vroč sobotni dan na Krasu smo zaključili s prijetnim večernim sprehodom. Štirje ljudje in štirje psi - Bit, Jagi, Fani in Fru. Vračali smo se že v mraku, a takrat se je šele dalo normalno dihati. Nedaleč od doma je Bitko iz grmovja prinesel kost in me lepo počakal, da preverim, kaj je našel. Nič posebnega, nič ostrega, nič smrdečega, nič premajhnega ... Pač kost. Vrnila sem mu jo, da jo nese do doma, tam pa sva jo zamenjala za slastno govejo žvečilko. Medtem je svoji najdbi sicer že odlomil manjši kos - kot že tolikokrat prej ...

Pa smo še malo lenarili, dokler nas kakšno uro, mogoče dve pozneje ni zmotil Bitov poskus bruhanja. Zgodilo se ni nič, le njegovo počutje se je nenavadno hitro precej poslabšalo. Še enkrat je poskusil bruhati, potem pa spal naprej. Seveda mu ni bilo prvič slabo; če je pojedel kaj takega, s čimer se njegov želodec ni nameraval spopasti, je vedno izbruhal. Tako smo pričakovali, da bo tudi tokrat ... Vendar je bilo nekaj drugače, kar mi ni dalo miru. Ko sem mu čez čas ponudila keks in je obrnil glavo stran, me je že resno zaskrbelo. Izpisala sem si dodatne telefonske številke bližnjih dežurnih veterinarjev, če se bodo razmere ponoči stopnjevale. A vsi smo računali na bruhanje in Bita obsedeno preverjali, ali je kaj bled, ali se morda napihuje, saj bi se mu ne nazadnje lahko zasukal tudi želodec.

Nedelja, 12. 8. 2012

Noč je minila dokaj mirno, če odštejem dejstvo, da je hotel Bit ostati zunaj, čeprav smo vedno spali skupaj v sobi ... Zjutraj je bilo stanje nespremenjeno, Bit apatičen, brez kakršnekoli želje po hrani. Torej potrebujemo veterinarja. Čim prej. Na seznamu 'dovolj zaupanja vrednih' telefonskih številk je bila najbližja Postojna. Dežurna številka pa očitno ne pomeni nujno tudi dejanske dežurne službe. Tako smo se odpeljali kar na 'domačo kliniko' v Ljubljano. Mogoče smo potem za odtenek bolj pomirjeni čakali rentgen, to pa je bilo poleg dvojne cene osnovnega pregleda in injekcije proti slabosti tudi vse. Zakaj se morajo nujne situacije vedno dogajati ponoči, med vikendi ali prazniki?!
Kaj zdaj? Kam v neznosni vročini s psom, ki jasno kaže, da si želi biti na zraku? Gremo na naše ljubo Planinsko polje ... Tam je mir, je trava, je senca in je voda.
Nihče ni slutil, da se skupaj ne bomo vrnili nikoli več.



Namestili smo se v gosti senci, Bit in Jagi sta se šla takoj osvežit v vodo, Fru ju je raje opazovala bolj od daleč. Skupaj smo pojedli pico, ki sva jo spotoma naročila na Uncu; celo Bitu je teknil kak košček. Sprehodili smo se do mesta, kjer raste krasna trava, s katero bi si lahko pomagal pri prebavi. Vedno sta se je z Jagi z veseljem najedla. Tokrat pa - nič, niti bilke. O groza, kaj se dogaja v njegovem želodcu? Se je kost kam zataknila? Po glavi so mi švigale misli na pokojnega Bitovega brata, za katerega je bila usodna drobna palčka, ki mu je predrla tanko črevo. Tudi njegovo počutje se je nenadoma poslabšalo pozno zvečer, veterinarju se situacija ni zdela nujna, jutra pa ni dočakal ...

Bit stoji, nas gleda, noče se usesti, noče ležati. Uro, dve stoji, zdaj malo levo, zdaj malo desno. Preverjava vse, kar veva in znava, tuhtava, kako je mogoče, da mu je tako slabo. Dan se zdi dolg vsaj za dva. Edino v avtu se Bit končno zlekne in spi. Občasno gre v vodo, a tudi tam samo stoji. Brez kančka veselja, tako značilnega zanj. Sprehajamo se v čisto malih krogcih, počasi, kot pravi starčki. Vsaj Jagi in Fru sta dobre volje ... Tudi Bit poje svojo večerjo. Sicer s konzervico, a vendarle.

Po sončnem zahodu se odpeljemo proti domu. Še ena neskončno dolga noč, ko ne veš, česa bi se lotil in kaj se dogaja. Enkrat vstanem jaz, enkrat Tomaž, gledava Bita, štejeva vdihe, tipava trebuh, preverjava odtenke rožnate barve … Dokler končno ne vzide sonce. Zakaj se klinika odpre šele ob osmih?



Ponedeljek, 13. 8. 2012

Na recepciji klinike srečamo Bitovo mamo ... Ojoj, kaj je spet narobe? Kljub zdravstvenim težavam se pri svojih enajstih letih in pol zelo dobro drži. Bit se je razveseli, končno pomaha z repom, ji nakloni nekaj slinastih poljubov ... In to je bilo njuno zadnje srečanje ...
Slikanje želodca pokaže, da so trije ali štirje koščki še vedno tam. Bit je nekoliko dehidriran, zato bo ostal na infuziji, dobil pa bo tudi zdravilo, ki naj bi pospešilo prebavo tujkov. Mogoče jih bodo popoldne poskusili odstraniti endoskopsko, če pa še to ne bi šlo, bo potrebna operacija. Spomnim se Fortune ... Odpiranje želodca ni mačji kašelj. Počutim se neskončno krivo.

Na hodniku srečamo še Pikija in ravo. Nesrečni muc še vedno ni kakal. Borca sta, resnična borca. Tudi mi smo, kajne, Bit? Ko ga odpeljejo v hospital, me prvič oblijejo solze. Tako slab ni bil še nikoli.
Kaj sem se po popoldanski viziti pogovarjala z veterinarko, se niti ne spomnim več. Bit je ostal na kliniki ... Še nikoli ni prespal tam.

Črni torek, 14. 8. 2012

Čakam telefonski klic, čakam na odločitev o operaciji ... Ko me veterinarka končno pokliče, se je skoraj razveselim. Toda njo ''resno skrbi za mojega psa''. O moj bog. V glasu je resnično čutiti zaskrbljenost in resnost situacije. Bit je bil na ultrazvoku in kosti ni več. Toda njegovo stanje se ni čisto nič izboljšalo, kvečjemu je še slabše. Vrsta preiskav je v teku. V sredo je praznik, in to vse skupaj še otežuje. Veterinarka mi predstavi prve tri, morda celo štiri domnevne mogoče diagnoze ... Začenja se bitka s časom, z izbiro pravih zdravil, s 'seštevanjem' simptomov in izvidov različnih laboratorijskih analiz. Anaplazma (ki smo jo enkrat že zdravili)? Leptospiroza (cepivo drži samo pol leta, miši je ogromno)? Nekaj z imunskim sistemom? Mogoča bi bila tudi sepsa zaradi tiste nesrečne kosti ... Ampak Bit nima povišane temperature.

Čez nekaj ur, po popoldanski viziti, je veterinarka še bolj zaskrbljena. Analiza tekočine iz trebuha, ki tam nima kaj iskati ... Jetra ... Spet krvna slika ... Slikanje srca, ki ga je s stetoskopom zelo slabo slišati ... Bit krvavi v perikard, odpeljan bo na punktiranje. Najverjetnejša vsota analiz je hemangiosarkom. Na srcu. Po punktiranju bo verjetno boljši, ampak ...

Pojma nimam, kako sem dokončala delo v službi, vsaj enkrat je imela rutina tudi svoje prednosti.
Na kliniko hočem, ZDAJ TAKOJ, kaj pa če ...

Vso pot do doma na kolesu jočem. Hvala za sončna očala. Pred vrati stanovanja se sesedem, ker vem, da Bita ni na drugi strani in ga morda nikoli več ne bo. Takoj ko Jagi opravi najnujnejše, odhitiva na kliniko. Na recepciji komaj sestavim kratek stavek, pri zadnji besedi me že zmanjka: ''K Bitu bi rada.'' Popoldanska veterinarka, ki je bila tudi pri punktiranju, pravi, naj se ne ustrašiva, ker je še 'zadet' od sedacije. Ko bi bilo samo to ...

Kljub vsemu naju je bil vesel. Repek moj zlati črni. Obrit in polepljen po vseh štirih tačkah in prsnem košu, s kanilo in kontakti za EKG ... Nekaj časa smo vztrajali pred boksom, potem smo se odpravili na dvorišče. Zelo počasi, a vendarle. Bit se še vedno ni hotel uleči. Bi pa odkorakal skozi dvoriščna vrata na ulico - ves betežen, revež. Pa na vsakih nekaj metrov bi lulal. (Tudi) to ne pomeni nič dobrega.



Za nama prideta veterinarki, opremljeni z Bitovo kartoteko in izvidi, ki kažejo trombocitopenijo. Ker obstaja velika nevarnost spontanih krvavitev, potrebuje Bitko transfuzijo še danes. Ker moramo zagotoviti tudi kompatibilnost krvnih skupin, potrebujemo več psov, če prvi ne bi bil primeren darovalec.

Obsediva na klopi, treba se je zbrati. Kdo ima torej večjega, ne prestarega psa, ki ni bil okužen s klopi, ki ni na dopustu, ki bi bil pripravljen priti? V pičle pol ure od pogovora z veterinarkama so bili pred kliniko za Bita štirje psi, flatki Tjuli in Kali, šarmantni polarni mešanec Dim in postavni labi Chance. Veter in Samješveš sta po mojem ponovnem klicu lahko ostala doma, saj nas je bilo dovolj. Pa še trije so bili v pripravljenosti. Ko vidiš, da nisi sam ... In objameš Čarko, ki pripelje sosedovega psa, ker noben od nje ni primeren, pa Katjo, ki je pred dvema letoma v nekaj mesecih izgubila dva svoja.

Pol litra krvi se je iz Tjulinih žil pretočilo v Bitove. Pa še antibiotik. Ves čas sva bila ob njem. Bil je povsem miren in priden bolnik. Pozabila pa sem se posloviti od dragih prijateljev, ki so nam prihiteli na pomoč; ko sem se vrnila na dvorišče, je bila tam samo še Tjuli s svojo skrbnico. Upam, da so mi preostali glede na situacijo in moje psihično stanje odpustili. Neskončno sem jim bila hvaležna ... Ker so Bitu podarili vsaj kak dan več.
Na kliniki je prespal še eno noč.



'Praznična' sreda, 15. 8. 2012

Namesto na sprehod smo se z Jagi odpeljali na obisk k Bitu. S sabo smo vzeli tudi njegovo mehko posteljo, da bi lažje ležal. Prizor v hospitalu je bil že lepši kot dan prej ... Na dvorišču sva naredila celo nekaj trikcev. Kakšen balzam za dušo je to bil po treh dneh apatije! Počasi, a suvereno smo se sprehodili tudi po ulici izven tistih vrat, skozi katera si je že dan prej tako želel. Pa kakali smo tako, kot je treba. Sicer pa veliko počivali v senci in se razvajali z dobrotami. Tudi kakšna 'prepovedana' je bila vmes. Ker je bila vsaka lahko zadnja.

Pozneje sta se nam na obisku pridružila še moja starša s Fani ... Namesto dveh smo zdaj jokali štirje. Pa seveda razvajali našega bolnika.
Na kliniki je prespal še eno noč.



Četrtek, 16. 8. 2012

Dopoldne sva spet govorili z veterinarko, ki je vse dni te bdela nad Bitom. Krvna slika je bila veliko boljša, čeprav je bila anemija zelo očitna, Bit pa v primerjavi s črnim torkom kot nov. Infuzij oziroma intravenoznih zdravil ni več potreboval, zato sva ga lahko sprejela v domačo oskrbo. Vsaj to!
Zavili smo še v Galija po najbolj dišeče konzervice in vitamine, v lekarno po kapsule, ki jih je priporočila Bitova prva mama, potem pa končno domov. Upokojensko smo se sprehodili po domačih stezah, Bit je z užitkom povečerjal, potem pa zaspal na balkonu pod stojalom za sušenje perila. Gledala sva ga kot novorojenčka ...
 
Naš Bitko je doma. Ne vemo, koliko časa še imamo, a zdaj smo vsaj skupaj.



Petek, 17. 8. 2012

Tomaž je šefu sporočil, da bo do nadaljnjega odsoten, ker ''bolje kot za skrb za Bita nadur res ne more koristiti'', jaz sem se odločila, da glede na običajno 'petkovo mrzlico' v službi vendarle grem, saj bo en varuh dovolj. Sploh za utrujenega črnuha, ki potrebuje predvsem počitek in mir …
Popoldne smo se takoj odpravili na Kras, da bi bili bolj 'svobodni', da bi imeli pasji WC bolj pri roki in ne nazadnje več miru.

Sobota, 18. 8. 2012

Naši sprehodi so postali kratki in počasni, a glede na vročino tudi sicer ne bi bili bistveno živahnejši. Kosilo smo načrtovali v letni kuhinji pri Tomaževih starših, a že med pripravami se je Bitovo stanje spet poslabšalo. Spet stoja na mestu, pospešeno dihanje, apatija, odklanjanje hrane ... In tisti pogled, ki seže v dno duše. Naj se takoj poberemo v Ljubljano na kliniko? Naj počakamo? Kaj naj? Koliko časa imamo? Ima ponovno punktiranje, če gre za krvavitev, sploh še smisel že po štirih dneh? Ga boli?

Bit je na naše veliko olajšanje kmalu odgovoril sam; po približno eni uri je bil tak, kot prej. Pa sva spet obsedeno spremljala vsak dih in utrip srca …
Da bi bolniku zagotovila najboljše za pod zob, sta mi ljubeča mamaF in Roko na poti v nemško šolo prijazno pripeljala tudi prvovrstno domačo jagnjetino. Ne le meso, tudi topel objem in podporo. Pa Anine dobre želje, ob katerih sem jokala, in žvečilke, ki se mu jih glede na njegovo še občutljivo prebavo nisem upala dati. Mesa pa je bilo ravno dovolj še za zadnjo večerjo ...

Nedelja, 19. 8. 2012

Prav lepa nedelja je bila. Bit je spet 'težil' za priboljške, se veselil obiskov, izvajal trikce in predvsem Tomaža izdatno lupčkal, čeprav veliko bolj nežno kot včasih, zato pa pogosteje. Seveda mu je pustil, da si ga je privoščil, kolikor je hotel ... ''Ker nikoli ne vem, kdaj je zadnjič.'' Tudi sama sem ga prosila za kakšnega slinastega tu in tam, za kaj več bi se morala ostriči na kratko, ker so Bita vedno zmotili lasje.

Zvečer sva se s Tomažem dokončno odločila, da ostaneva vsaj še dva dni doma, da bomo skupaj in da bova lahko ukrepala, če bo treba.



Ponedeljek, torek, sreda, 20.-22. 8. 2012

Ne le dva, ostala sva še tri dni. In danes bi dala vse, da bi ostala do konca tedna ... Pa so se zdele nekatere službene obveznosti neodložljive, Bit pa povsem stabilen in celo vsak dan malo boljši.

Predvsem zjutraj in zvečer smo se skupaj sprehajali med trtami in posedali tam, kjer je bil lepši razgled, da smo lahko zrli v daljavo. Tudi Bit je to rad počel. Veliko smo se crkljali. Lupčkali. Tudi igrali in se zabavali s trikci. Počasi in previdno. Znali smo ceniti vsako minuto, ko smo bili skupaj in ves čas je kljuvalo - do kdaj?

V torek zjutraj sva govorili z veterinarko, dobila je izvide testov za anaplazmo. Bit je imel v krvi (tudi) to bakterijo. Se je ponovno zbudila zaradi splošnega poslabšanja zdravstvenega stanja ali jo je dobil na novo, z novim klopom? Tako hude akutne oblike, če bi bilo samo to, niso še imeli, a vendarle ... Tudi krvavitev ravno v perikard je bila vse prej kot značilna za spontano krvavitev zaradi trombocitopenije. A upanje umre zadnje. Nimamo kaj izgubiti, če ga zdravimo z doxyjem.

Odpeljali smo se v Ljubljano, preverili kri in poslušali srce. Bílo je povsem drugače kot pred tednom dni. V senčki pred kliniko smo počakali na veterinarko z izvidi in bili smo pravzaprav optimistični. Krvna slika je bila občutno boljša, Bit je bil še nekoliko anemičen, ampak veliko boljši kot ob odhodu s klinike, ko je imel komaj kaj rdečih krvničk in še obnavljale se niso. S polno vrečko doxyja smo se poslovili v upanju, da se srečamo na kontroli urina po končani kuri čez mesec dni, in ne prej ...

V prijetni senčki vedno prijaznega Loving Huta nedaleč od klinike smo si privoščili še slastno vegi malico in se odpeljali nazaj na Kras. Tisti torek je bil Bitko zadnjič v Ljubljani. Res sem mu pred nekaj meseci obljubila, da se bomo preselili, da bo dobil čisto svojo travico ... Niti slučajno pa nisem slutila, da bo rastla nad njim, in ne nasprotno.



Četrtek, 23. 8. 2012

Zjutraj smo še zadnjič skupaj prehodili naš 'krog'. Z lupčki in občudovanjem sončnega vzhoda. Bitko je dobil svoj zajtrk s komensko jagnjetino in vsa zdravila, moji straši pa seznam navodil. Sicer bova zelo kmalu nazaj, pa vendar. Tole pol ure pred jedjo, ono zdrobljeno v hrano, tretje po obroku ... Sprva sta bila sicer skeptična, kaj pa če bo potreboval nujno pomoč. A sta ga lahko vsaj spremljala, v stanovanju pa bi bil v času najine odsotnosti sam z Jagi, čeprav bi prišla 'med malico' v kontrolo. Strinjali smo se, da je tako najbolje ...

Ko je mami poklicala Bita v hišo, da ne bi šel za nama, sem ga zadnjič videla živega. Tako veselo je odrepkal po priboljšek ...
Popoldanske novice so bile spodbudne. Bit je dopoldne spal, tako kot je bil vajen, popoldne pa postal siten, ker je hotel nekaj početi in dobro jesti.

Petek, 24. 8. 2012

Tudi petkove novice so bile enako pozitivne. Bit je med mojim pogovorom z mamo celo lajal na očeta, ker se je ukvarjal z nekimi deskami namesto z njim. Dobri stari Bitko ... Tak, kot bi moral biti. Vedno dobre volje, poln energije, pripravljen na akcijo.

Ko sva bili z mamo na telefonski zvezi, sem ga poklicala in zalajal je v pozdrav. Četrt čez deveto zvečer sva se poslovili, češ, se vidimo jutri, saj sva se kljub prvotnim načrtom, da greva na Kras že v petek proti večeru, odločila, da prideva naslednje jutro.
Postorila sva še par malenkosti po stanovanju, ko sem naložila perilo v pralni stroj, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega ... Ko sem kabel potisnila v vtičnico, je fid stikalo prekinilo tok. Zakaj, če pa stroj sploh ni bil prižgan? No, saj je vse mogoče, pa vendar. Ob drugem poskusu je bilo vse normalno.

Ko je 20 minut pred enajsto zvečer zazvonil telefon, nisem rekla: ''Čav,'' ampak vprašala: ''Mami, kaj je narobe?'' Potem pa zgovoren trenutek smrtne tišine. ''Bit je umrl.''
Šok, ki se ga ne da opisati. Tri besede, ki so se mi z vsemi odtenki v barvi maminega glasu zasidrale v dno duše.
Prvi trenutek sta naju bolj kot katerokoli drugo čustvo popadla jeza in občutek krivde, da nisva bila pri njem. Če že mora oditi, sva si želela, da bi bila vsaj zraven ... Na smrt naju je bilo strah, da bi umrl sam, ko bi bila midva v službi. V tolažbo nama je dejstvo, da sta bila z njim moja starša, čeprav se ni več zavedal. Izredno hitro je bilo vsega konec. Z Jagi sta stekla na dvorišče, verjetno je šel kdo mimo. Ona se je vrnila v hišo, Bit je obležal nezavesten in kmalu se mu je ustavilo srce.

Sobota, 25. 8. 2012

Po neprespani, s hektolitri solz oprani noči, sva se komaj živa odpeljala na pogreb. Ne vem, kako bi to drugače imenovala. Zrak je presekal kovinski zvok. Na vrtu je bil oče, stal je v jami. ''Ni se dalo nič več pomagat,'' je komaj slišno spravil iz sebe. Pritekli sta Fani in Jagi ... Bitko pa je spal na počitniškem ležalniku, skrbno pokrit z brisačo.

Skupaj z njegovim aportom, zajčkom, smo ga pokopali na vrtu mojih staršev zraven Amorja. Zavitega v rjuho, ki sem mu jo kupila, ko je prišel k nama, ga je pokrila terra rossa.



Avtorica zgodbe je SunnyDay.
Foto: SunnyDay
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradni kategoriji A + B.
Logiran

mamaF
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 9.066



WWW
« Odgovor #1 : nedelja, 02.09.2012 : 11:53:36 »

 Cry Cry Cry Cry Cry

Bitko Kiss
Logiran

Unikatne tablice in portretki
No Jinx
živim tukaj
***
Sporočil: 5.323


« Odgovor #2 : nedelja, 02.09.2012 : 11:56:29 »

 Cry Cry Cry

Bitko, lepo počivaj!  Kiss Kiss Kiss

Andreja -  objem ljubezen Kiss
Logiran
SILBA MIA
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.789


WWW
« Odgovor #3 : nedelja, 02.09.2012 : 13:43:44 »

 Cry
Andreja  objem  Kiss
Logiran
čarka
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 3.288


WWW
« Odgovor #4 : nedelja, 02.09.2012 : 14:23:25 »

Bitko, pasji hedonist, šarmer, zabavljač, nastopač, piflar in lepotec   ljubezen  Cryljubezen  Cryljubezen

Triperesni Bitkovi deteljici pa en velik  objem

Logiran
uraa
midi
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.874



« Odgovor #5 : nedelja, 02.09.2012 : 15:28:44 »

 Cry
Bitkotovim  Kiss  objem
Logiran
MaksiMaša
midi
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 919


« Odgovor #6 : nedelja, 02.09.2012 : 17:16:21 »

Težko, skoraj pretežko za prebrati. Birko, črno sončece  Cry ljubezen
Logiran
primorka84
novinec
*
Sporočil: 30


WWW
« Odgovor #7 : nedelja, 02.09.2012 : 17:48:48 »

 Cry

Sem mogla prebrati v dveh delih, ker sem poznala konec in sem vmes rabila nekaj časa, da zberem pogum.   Cry
 Kiss Bitku tja čez in  objem vsem njegovim doma.
Logiran
Pepsi
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 6.033



« Odgovor #8 : nedelja, 02.09.2012 : 17:54:41 »

Oh... Cry  Tako žalostna, pa vendar krasna, z ogromno srca napisana zgodba. SD in Bitko,  Kiss Kiss Kiss
Logiran

A home without a dog is just a house.
(Anonymous)
Xena
živim tukaj
***
Sporočil: 7.968


« Odgovor #9 : nedelja, 02.09.2012 : 18:31:04 »

Za znoret žalostno.
Logiran
Samješveš
midi
****
Spol: Ženska
Sporočil: 485



« Odgovor #10 : nedelja, 02.09.2012 : 19:16:16 »

 Cry Cry Cry Cry Cry
Bitko ni ti bilo dano dolgo živeti,
a bil si vseskozi obdan z ljubeznijo.
Andreja  ljubezen
Logiran
JasSab
midi
***
Sporočil: 174



WWW
« Odgovor #11 : nedelja, 02.09.2012 : 19:42:32 »

 Cry Cry Cry Cry
Logiran
Cats
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.266


« Odgovor #12 : nedelja, 02.09.2012 : 19:44:25 »

Toliko ljubezni in toliko žalosti  Cry Cry Cry
Logiran
luna7
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.656


« Odgovor #13 : nedelja, 02.09.2012 : 20:04:01 »

Brez besed  Cry Cry Cry
Logiran
Royalty
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.006


« Odgovor #14 : nedelja, 02.09.2012 : 21:06:18 »

Ah, spet te solze... Cry Cry Cry. Bit, tudi mi te pogrešamo  ljubezen.

Bitkotovi  Kiss Kiss Kiss.
Logiran
Strani: [1] 2 3  Vse   Gor
Natisni
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: znz10 - 13 dni
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines