Moj Sapucay

[Lanabela]

Desa, zelo dobro te razumem, vem kako je, ko se zgodi nesreča, pa bi dal vse na svetu, da bi lahko obrnil čas nazaj in popravil tisti nesrečni trenutek nepazljivosti. Tudi vem, da smrti tiste živali, ki si je nehote in ponesreči povzročil (ali si očitaš, da si jo povzročil) nikoli povsem ne preboliš.
Tudi to, da bo šla psica stran razumem. Čeprav sama zadeve dojamam drugače. Psi so plenilci in nagonska bitja, pa jim tega, da se ravnajo po svoji naravi ne morem zameriti (pa se je z leti že zgodilo marsikaj). Moja naloga je, da preprečim nesreče. Če se kaj zgodi, je napaka moja in ne od psa.

[skogkatt]

Sem prav razmišljala, kako boš zmogla naprej živeti... razumem odločitev in verjetno bo najbošlja za vse.

A veš kolikokrat me je že zmrazila misel na to, da se recimo kdaj vrnem domov, pa bi kter od psov kakem mačjemu varovančku kej naredil? Ali da se je komu kaj naredilo, ali... ali... Pa se do sedaj nikoli ni in jih po možnosti vseeno ločim čeprav sem 100% da ne bi nobenemu hudega...

Možnosti za nesreče je milijon, vseh ne moremo preprečit niti predvideti. Lahko le po vseh svojih možnosti poskusimo, ampak žal nismo vsemogoči ali vsevedi.

Drži se!

[Desobediencia]

Se to, Lanabela. Verjamem da se ti je z leti zgodilo marsikaj. Ampak ce bi imela Sapucaya, mislim da bi na to drugace gledala. Lahko se pa seveda motim.

[Drejči]

Hudo mi je za njim pa sem ga poznala samo preko tega foruma in se mi samo dozdeva kako je sele tebi, ki si z njim zivela.

In ja, Sapucay je bil res nekaj posebnega in neponovljivega. Moral bi umreti se preden je zacel ziveti, a je imel pred tem ocitno se eno nalogo... spoznati tebe in ti dati nekaj cesar ti ni mogel dati nihce drug. Svojo nalogo je izpolnil vec kot odlicno.
Maja, ko bo bolecina postala znosna, nehaj sovraziti in zalovati, vse to pa nadomesti s hvaleznostjo, da ti je zivljenje namenilo spoznati ljubezen prav posebne vrste. Ne zavrzi vsega lepega kar te je naucil pernati angel. Njegovo zivljenje je res bilo kratko, vendar neprecenljivo in verjemi, da je neprestano ob tebi in ti skusa dopovedati, da ne bodi zalostna, ker je tako moralo biti.

[Teja]

šele sedaj sem prebrala kaj je bilo in mi gredo solze...
te razumem da do psice ne moreš biti več ista...
tudi razumem da si težko predstavljaš imet novega papagaja
nihče več ne bo kot je bil Sapucay, bil je resnično tvoj ''otrok'' in najboljši prijatelj
morda boš imela nekoč novega pernatega prijatelja, morda ne... tako kot je namenjeno se ti bo zgodilo. in Sapucay ti ne bo zameril, če boš pomagala kakšnemu drugemu papagaju.

pa ne obsojaj se. psi imajo nagon, časa ne moreš zavrtet nazaj, brez slabe vesti jo oddaj, saj navsezadnje ni stisnila ''kar neko'' žival, ampak člana vaše družine, katere je bila član tudi ona in ni imela nobene pravice to naredit, nagon gor ali dol. Samo ne imet slabe vesti, te res razumem.

Nimaš druge kot da živiš dalje, se zavedaš kaj si za Sapuja naredila, ohraniš spomine in se soočiš z žalostjo.
Brez obsojanja same sebe, brez če-jev.
Težko je, normalno

še enkrat iskreno sožalje, drži se, Sapuju pa    na mavrico.
on tudi noče da si žalostna  

[Teja]

Teja, psi niso ljudje in o svojih pravicah in nepravicah ne razmišljajo. Če imaš psa, ki ima močan plenski nagon je na to treba računat. Psu je vseeno ali zadavi kuro (pa ti skomigneš z rameni, odpreš denarnico in pozabiš) ali pa papagaja, ki ti je kot otrok.

mi je jasno. bi morala pravice dat v navednice.   naša čustva pač izhajajo iz človeškega razmišljanja. Psu je vseeno, nam ne...
jaz svojega psa ne bi dala stran, če bi stisnil mojo papago. je pa sigurno velika razlika med mojo papago, ki sem jo posvojila že odraslo in papigo, ki ga je Deso dobesedno gor spravila...
Verjamem, da psica tega ne bi naredila če bi razmišljala kot mi in se zavedala svojih posledic. ali pa če bi ''razmišljala'' koliko je papiga vredna njenim ljudem... mi je jasno, da jo je premagal nagon in ne zloba ali kakšne druge grde lastnosti, ki jih premore človek...
Mislila sem iz vidika čustvovanja, žalovanja in odnosa družine do psa, ki ne more bit več enak kot prej.
Iz tega vidika jo popolnoma razumem in je ne obsojam da gre pes stran, navsezadnje vsak pogled na krivca sproži boleče spomine.

[moksa]

Se že vnaprej opravičujem in vedi, da mi je strašno nelagodno, da v temo, ki je namenjena spominu na Sapucaya napišem nekaj, kar bi bi se dalo brati kot polemiziranje, vendar verjemi, da to ni moj namen –  zagotovo in predvsem ne tu .
Jaz razumevanja pri odločitvi, da daš psico stran, nimam.  Če se dejansko zavedaš, da gre za psa s svojim nagonom in da je pod vplivom tega nagona ravnal, kot žal je, potem je tvoja  (vaša) odločitev, da jo oddate, samo dodatno gorje. Oddati odraslo žival, ki je do nedavnega bila (če pravilno razumem) član krdela/družine in ki se ne zaveda, v kolikšni meri je njeno dejanje povzročilo žalost in obup je nedoumljivo in žalostno ravno toliko, kakor posledice njenega nagona tistega dne.
Mi smo tisti, ki naj bi naredili korak več in šli čez nekatere stvari, mi (ljudje) in nihče drug.
Kot zna biti enostavno, je tudi hudičevo težko, ampak jaz si tako razlagam stavek, ki ga ima maja01 pod vsakim postom in ki je, za moje pojmovanje sobivanja z živalmi, srčika vsega: you become responsible, forever, for what you have tamed.
Oprosti, ampak sem morala. Izredno mi je žal Sapuja, psice ravno tako.