Hvala vsem
Aika je bila vedno tudi od vseh vas - od vseh vas, ki ste pomagali zbrati sredstva za njeno prvo operacijo po odvzemu z verige, držali vsa ta leta pesti zanjo, pomagali z nasveti, prevozi k veterinarjem, bodrilnimi besedami, izkušnjami in še marsičem in bili tukaj, ko sem potrebovala vzpodbudo in tolažilne besede. Hvala vam za vse to.
In nisem bila samo jaz tukaj zanjo. Srečali sva se namreč tik pred tem, preden se mi je sesulo vse, kar sem takrat razumela kot svoje življenje. Racionalno gledano je bil to najbolj neprimeren možen trenutek za posvojitev psa. Posebno psa s tako specifičnimi in zahtevnimi potrebami. Vendar je v življenju pač treba sprejemati odločitve tudi in predvsem v "zdaj ali nikoli" okoliščinah. In vztrajati. Vsakič, ko je zgledalo, da ne bo več vstala, sem bila tam zanjo jaz. Takrat, tiste raztreščene mesece, ko bi se jaz najraje pokrila čez glavo in ostala skrita pred svetom, je bila tam ona, ki je stala pred posteljo, me gledala in mahala z repom, češ, a ni danes še en res krasen dan, pridi, pojdiva že ven!
Ni bilo vedno enostavno. Ni bilo vedno lepo. Včasih je bilo prekleto naporno. Od začetka sem vedela, da ne bo trajalo večno in da bo v nekem trenutku bolelo, ne da bi si lahko sploh zares zamislila, kako zelo. Kako velika praznina bo ostala za njo.
Vendar bi vse naredila še enkrat.
In ko bo nehalo najbolj akutno boleti, bo ostalo predvsem to, v koliko skupnih dni se je zagnala s čistim, neskaljenim veseljem do življenja. In koliko ljudi jo je imelo rado in ona nas.
Jana. Vse pravice pridržane.
