Kar zabavno pomisliti, da jaz nikoli nisem imela svojega psa, ker se mi je zdelo, da je moje življenje preveč nestabilno, moje delo preveč neorganizirano in da finančno ne zmorem skrbeti še za psa (kaj šele za psa z zahtevnimi potrebami). Da pa lahko za kakšnega zelo primerno poskrbim začasno, ob vseh začasnih mačkah in kuncih.
In potem po spletu naključij posvojim prav glede oskrbe in finančno gledano skrajno zahtevnega psa
Vendar pa hkrati psa, ki je karakterno dobesedno narejen zame. Bolj potrpežljivega, nekompliciranega, nekonfliktnega, vsepovsod-ga-lahko-vzameš-s-sabo psa si skoraj ne morem predstavljati.
V treh letih sva zamenjali ogromno začasnih domov, krajev, prevoznih sredstev, sostanovalcev, tako človeških kot živalskih, ne da bi bil to kakršenkoli problem ... in seveda zdravil, diet in veterinarjev, heh.
Verjetno je to neka lekcija na temo, kako zmoremo, če le hočemo, veliko več kot v izhodišču mislimo