Zadnji tedni so bili za Aiko bolj kot ne bolniško obarvani, spet smo zdravili trdovraten
urinoinfekt, vmes je pričela bruhati, kar je bilo v parih dneh na srečo mogoče uravnati
z Ranitalom in nekaj raztopine z elektroliti, nato so se začele težave s kašljem
in kihanjem, pri katerem zaradi sunkovitosti tako useka z gobcem po tleh,
da me je vsakič skrbelo, kako bo ostala brez zob ali si zlomila čeljust
Nekaj čaranja s pumpicami, Urifarjem, antibiotiki (ki so ji čisto
izsušili oči, tako da ji moram sedaj dodajati "umetne solze") in Luposanom za podporo ...
in urinoinfekt je trenutno po izvidih pod najboljšo kontrolo v zadnjih mesecih.
(Ne verjamem pa, da bo trajalo, saj je to posledica 14-dnevne kure z antibiotikom
in intenzivnega zalivanja z obupno dragim Urifarjem).
Vendar jo je kljub dobrim izvidom še vedno nekaj bolelo, na podoben način kot mehur, vendar ne
povsem enako: težave z zadnji delom, počepanjem in vstajanjem so bile malo
drugačne kot pri bolečem mehurju. Začelo se je kakšnih deset dni nazaj, ko sem prvič opazila, da včasih
vstane komaj v tretjem poskusu.
Sva šli danes še na pregled k ortopedu: težave v spodnjem delu
hrbtenice, verjetno degenerativna okvara živcev. Ob nesterodinem analgetiku (naj to prosim ne škoduje jetrom!),
ki stanje malo izboljša, boli jo pa še vedno, mora jemati še Neurontin.
Sedaj pa me zanima, če ima kdo psa s podobnimi težavami in kako pes prenaša Neurotin.
Ja, nadlog cel kup, ampak takoj ko se boljše počuti pa kar pozabi, da je kaj narobe z njo
Jana. Vse pravice pridržane.
