Ko ti po treh letih ne uspe

[aska2005]

Pajk, vsekakor z njim ločeno na sprehode, tudi če boto zato krajši. Čimbolj ga psihično zaposli. To bolj zmatralo ga bo kot fizično. Pri mojem posvojenčku to najbolj deluje. Fizično se nikakor ne zmatra.

[Pajk]

Da ne bo pomote. PRi Pajkiju sem bila dosledna in upoštavala vse Xenine nasvete, tudi sedaj. Sicer pa Luka in Smoki pozitivno vplivalta nanj in je tudi vedenjsko občutno bolje. Nenazdanje se doma non stop igrajo, skačejo in skupaj spijo. Skoraj nikoli ne spijo v ločenih sobah. Pri njem je problem to cviljenje, ki je morda res posledica vznemirjenosti, ko nekaj zavoha (kar je skoraj vedno-ali je to pes, mačka, kakšna žival iz gozda-živimo namreč tik ob gozdu-idelano za lovske pse, kaj ).

Glede ššole, trenutno nimam niti avta niti denarja, da bi ga vpisala v šolo, vendar Pajki je odlično sodeloval v šoli...hodil poleg, naredil vse vaje, ki sem mu jih ukazala. Tako je tudi v mestu, je vleiko bolj obvladljiv, vendar tu kjer sem doma, se mu pa trga.
Pajkija pa ne bi dala in na ostale prelagala odgovornost. Na to sem pomislila le, ker se mi je zdelo da bi mogoče bilo bolje zanj, vendar ne dam svojega bejbija. Probala bom z oprsnico proti vlečenju, za cviljenje pa tisto ovratnico s špricanjem. Če se pa še to ne obnese, bomo pa morali počakati na starost, ko naj bi se peseki umirili

[čarka]

V eni oddaji o vzgoji psov, ki sem jo gledala na TV je šlo za mlado mamico (z dojenčkom) in za dva
nevzgojena večja psa, od katerih je bil en nevrotično neizživeto hiperaktiven in je delal sr***e tako
doma, s stalnim ravsanjem (mogoče bi ti to imenovala igra  ) z vrstnikom, kot seveda tudi vsakič na
sprehodu.
Ženski je zmanjkalo moči, volje ... vsega, ker je bila pač stalno doma, časa za sprehod vsakega psa
posebej, kar je vsaj približno obvladala, in še dojenčka, ni imela oz. zmogla, ata pa so seveda ves dan
delali, zvečer pa , klasika, očitki z ene in druge strani in vrag je resno začel jemati šalo.
No, ta strokovnjak (pa ni bil CM  )je svetoval (in ženska se je vsega tudi striktno držala) in ji pokazal
kako naj si na pas priveže psa (povodec, ki ni predolg in ne prekratek) da ji bo prisiljen slediti na vsakem
koraku, ampak res dobesedno, na WC, do pralnice po perilo, k postiljanju postelj, obešanju perila, kuhanju ...
Skratka postati je moral njena senca in vsakič, ko se je ona prestopila je je moral prestopiti tudi on.

Psa, ki je na enkrat začel možgane uporabljati za nekaj drugega kot futer in fight je to tako miselno
utrudilo, da je potreboval samo še tretjino potrebne dnevne sprehajalne kilometrine, predvsem pa
je bil popolnoma drugače vodljiv in ženska lahko ponovno začela s skupnimi sprehodi.
Tako sta, brez kakega hudega treninga, ponovno vzpostavila vez, ker je tudi vso hrano izključno dobival iz
njene roke (ne več iz sklede).

Svetovala sem najcenejšo možno varianto, ki se je meni zdela zelo fajn, sploh za današnji tempo, ko včasih
zmanjka časa, vse večkrat pa energije za pasje razvajene mulce.   

Tudi pri nas imamo 3 pse, 2 sta enako starostno ubrisana in bi se, če bi jima dovolili, po moje tudi ravsala
24/dan. Pa jima ne, ko v stanovanju začneta in vidim, da se stvar stopnjuje, "igro" prekinem, če ne nehata,
gresta na time-out, vsak v svoj bivalni box, včasih samo za nekaj minut, včasih pa v njih kar zaspita.
Pa ima vsak od njiju svoj box (se nikoli ne zmotita v sobici  ) zelo rad, trenutno vsak od njiju popolnoma
prostovoljno spi v svojem, pri odprtih vratih.
Tudi na vrtu je podobno. Dokler je samo norenje in nabijanje krogov je OK, ko pa začneta en drugemu dokazovati
kdo je večji frajer in se to tudi sliši, pa je STOP- igra in odpoklic, pa vsak mora narediti kaj za to, da je lahko
potem tudi pohvaljen in nagrajen.
Saj popolnoma enako je pri otrocih, vsaj pri mojih dveh je bilo. Skoraj vsaka začeta igra se je nadaljevala v kreganje
in končala tako, da je ena od njiju tulila, pa nisem nikoli rekla, da je to tuljenje in kregancija fajn, ker se med
seboj tako zaposlita, nasprotno, več energije mi je pobralo kot to, da smo skupaj počele "kaj zelo pametnega".
Zmatrana in cunjasta pa sem bila zvečer v vsakem primeru 

[zgaga]

Kakšno ima pa kaj prehrano? Sicer niti pod razno ni isto,ampak bom vseeno tole delila s tabo: iz mojih izkušenj s konji - če je hrana preveč " energijsko močna" so tudi naši konji bolj nervozni  .. Čist tako v razmislek. V končni fazi nimaš kaj dosti izgubit, če mu poskušaš malo zamenjat hrano.   
Pa vso srečo!

[moonbeam]

Marsikaj se da narest z lovci, da niso vec tko v svojem svetu. Ampak pravi pristop-instruktor in veliko dela je to. Zdaj je samo odvisno koliko si nekdo zeli postimat psa in koliko denarja je pripravljen odstet. Je pa tko, da ti klasicna poslusnost tezko pomaga pri tezavah v naravnem okolju, vsaj v mojem primeru je bilo tko.   

[Lanabela]

Poslušnost je sicer zelo ok zadeva, ampak samo tako  za zraven. Z dolgimi vajami v mirovanju sicer vadiš disciplino, energije pa ne pokuriš. Bistvo je, da se zdivjajo. Tega, da se ob kolesu ne sme sunkovito ustavljati, je psa moč naučiti. Uporabljaj kvalitetno opremo, ki se ne strga ob prvem sunku. Tudi pri canicrossu se mora pes naučiti dioscipline, še bolj kot pri teku ob kolesu. Mora enakomerno vleči in teči pred teboj (s kolesom ga imaš lahko zraven sebe in ga imaš bolj pod kontrolo) pri hitrih sunkih in nenadnih ustavljanjih te lahko poškoduje ali pa prav tako strga opremo, če je zanič, kot jo je ob kolesu.
Da nimaš dovolj časa za individualne sprehode si napisala ti sama. V tem primeu je bilo to, da si (prekmalu) vzela še dva psa napake, obračaj kakor hočeš. Zdaj sicer je kar je, a mogoče se bo kdo iz te napake kaj naučil in je ne bo ponovil. Seveda je izjemno prijetno opazovati pse ob igri, a če nimaš časa za individualno delo in prvi pes še ni "narejen" si tega užitka ne moreš privoščiti brez škode.
In ni res, da psi, ki ob pogledu na mačka niti ne trenejo nujno nimajo lovskega nagona. Imam huskico, ki je čisti predator, a ob pogledu na mačka, divjad, podgano ali karkoli drugega ulovljivega ne bo piskala, se zaganjala...nič. Mrtvo ladno oceni situacijo, preceni razdalje....če oceni, da je plen izven njenega dosega dobesedno okameni in čaka, da jo bo mogoče spregledal in se približal. Če oceni, da je na dosegu ga povsem mirno in tiho zalezuje, skoči, zgrabi in ubije (odlično za lov na podgane, miši in voluharje, drugega seveda ne more in ne sme). In če oceni, da je plen zanjo povsem nedosegljiv, bo šla povsem mirno mimo, kot da ga ni. Po možnosti bo še pogledala stran. Pes, ki takrat, ko zazna plen piska, se zaganja....je blefer. Ujel ne bo nič, ker plen že na daleč opozori nase.

[Pajk]

Zuzi pri nas halti pride v poštev smao po mestu, ker v gozdu se je izkazal za nevarnega. Sedaj je neka oprsnica, ki je narejena iz elastike in kot kaže je za pse zelo neprijetna, saj je Pajki ko smo jo poskusili hodil čisto poleg, ampak jebil zelo prestrašen (celo v pasjo trgovino noče več oz vleče proč).
Sem probala s kolesom, prvi dan dokaj uspešno (morda zato ker sva šla nekoliko ob neprimerni uri), drugi dan kljub temu da je bil čisto poleg tako vlekel, da sem se moral austavljati...in to ves čas ob cvileči spremljavi. Ne vem če ravno uživa ob tem. In tudi po polurnem tekanju ob kolesu se je obnašal kot da ni bilo nič in še vedno je našel ogromno energije za cviljenje (mislim da je tokrat kriva polna luna, ki nanj še kako vpliva).
Je pa danes v mestu KR kljub temu da je bil spuščen ležal ob meni in se občasno igral z Lukecom in Smoki. Tam mu na misel ne pridejo nobene nore ideje. Mislim, da se bomo kar preselili iz tega konca.

Me pa zanima ali je možno, da je njegovo obnašanje in cviljenje posledica tega, da ločeno hodimo na sprehode?

[Lanabela]

Seveda je možno -  to je pogosta težava, ki si jo nakopljejo nespametni lastniki, ki si omislijo več psov ne da bi imeli dovolj časa (in znanja) za to. Eni to težavo imenujejo kar sindrom drugega psa. Psi se preveč navažejo drug na drugega, dokler so skupaj vsaj na videz dobro funkcionirajo, ko so ločeni se pa pokažejo težave.