http://shrani.si/f/2t/fK/49osgXXp/20130412194804.jpg[/img]]Minilo je leto dni, odkar je Nike z mano. To je najlepša, najprijaznejša, najnežnejša, najcrkljiva, najpametnejša muca, kar jih je.
Vsakič, ko jo pokličem po imenu in pride, me fascinira. Pogleda: a me kličeš? Že grem
.
S selitivijo pred letom dni najprej ni bila najbolj zadovoljna, kar je razumljivo, saj ji na Hribčku ni bilo prav nič hudega. Sčasoma je pogruntala, da je tudi pri meni kul, da je tukaj vedno kako naročje prosto in vedno kake roke za čohanje na voljo. Zdi se mi, da ji je to všeč.
Moja zlata lubica je
. Ko pride in se stisne, zaprede in mesi s tačkami, pozabiš, da si utrujen, da je treba še milijon stvari naredit, da dežuje, da ti za par stvari še ni jasno, kako jih boš izvedel.... Ona je moj terapevt, podpornik. Pomaga že samo s tem, ko je zraven. Ko zaslišim njen prrrr, ki se približuje, sem takoj dobre volje. Rada se pogovarja in je zelo nezahtevna muca. Kaj točno se dogaja v njeni glavi, ne vem, si pa rada domišljam, da ima ona mene tudi tako rada kot jaz njo
Prva stvar, ko pridem domov je, da pogledam v njene velike učke in rečem: kje si, lubica moja! In ona vedno odgovori: tukiiiiiiii!, se stisne in prede. Zdaj sva že tako daleč, da jo lahko dvignem v naročje in crkljam, ona pa ima krempeljčke pospravljene. Vlačenja po rokah ne mara preveč, ampak to vse nadomesti s tem, ko se ure in ure stiska zraven, se obrača, nastavlja trebuščka, glavo, tačke.
Srečna sem, da je počakala name.
http://shrani.si/f/2f/yq/1B35FlAj/20130326072356.jpg[/img]]