Torej: nadaljevanje
Rane na glavi so le očistili in po pregledu plastičnega kirurga je padla odločitev, da šivanje odpade, ker bi s tem le povečali brazgotine. Injekcije tetanus ni dobila, ker je imela še aktivno vakcinacijo za to ob tistem cepljenju po pediatričnem programu rednega cepljenja otrok. Muca pa je tudi vsako leto cepljena proti kužnim boleznim in steklini, ker je notranje-zunanja, in imajo gozd blizu.
Las so rekli, naj ne peremo tik ob glavi, dokler se ne zaceli. Ja. Jaz, ki sem vedno trdila, da ne bom matrala punčk z dolgimi lasmi, sem imela seveda punčko z lasmi do sredine hrbta, ker je ona sama tako hotela. Ker je bil eden od prvih stavkov: Ne me strižt! Ta otrok je bil za ne peljat je v frizerski salon, ker je tam nadlegoval frizerko: A ne, da ne boš moje mamice postrigla? Ker je ne smeš, veš. Ker potem bo grda
Nekako smo umili polovico las, ki so bili vsi krvavi in sklenili natančnejše drgnjenje glave preložiti na čas, ko bo glava cela.
Dva tedna kasneje pripeljem dete iz vrtca, pove, da je lačna in poje malico.
Nakar zgine. Najprej nič čudnega, ona pač taka je, se zabubi nekam in se igra dve uri skupaj. Kar je odlično za razvijanje koncentracije. Uro kasneje ona leži na trebuhu. Kaj pa je? Trebušček me boli. Aha. A spet nisi kakala? Smo imeli veliko problemov z zaprtostjo in za kakec bi ji skoraj lahko priboljške dajala.
Ampak njo zelo boli. To je otrok, ki ima visok prag bolečine, če si razbije koleno, ne joka, če pa jo grdo pogledaš in rečeš, da je lumpa, pa joka tako kot uni pajacki iz risank, ko jim solze špricajo vse naokrog. Otrok, ki ima rad vse, kar ima dve ali štiri noge in ni človek. Ki gre 3 km peš brez težav, ker gre na obisk h kokoškam (h kuram, tapravim). In zleze v kurnik, in ne šteka, zakaj se kokoške nočejo crkljat v naročju tako kot mucke. Ki zna tako izsiljevati, da sem mensezdi "nemško šolo" že takrat naredila summa cum laude. Enega psa vzgojit k poslušnosti, pha, piece of cake!
. Vsako uro nova fora, to je izziv.
Ta otrok je mene naučil Potrpežljivosti. In da premislim, preden rečem, ker izrečene besede ne moreš vzeti nazaj.
Takrat smo še imeli pediatrinjo, ki pride na dom in jo lahko kadarkoli pokličeš. Dve uri in pol po tem, ko je rekla, da jo boli trebuh, je bila zdravnica pri nas. Z enim pogledom je rekla, da je otrok TAKOJ za na otroško kirurgijo, da mora takoj na infuzijo, ker je čisto dehidrirana.
. Da ona sumi na vnetje slepiča.
Pobereš oba otroka in spokaš v avto in greš. Tavelika drži tamalo, ker ji je zdaj že slabo in začela se je dvigati vročina. Med potjo začne bruhat, ustaviš na prvem pločniku, greš ven, potegneš otroka v naročje in bruha. Mimoidoči se ustavi, vpraša, če rabimo pomoč, povemo, da gremo v kliničnega, pa vseeno hvala.
Pridemo na otroško, stopi ven predstojnik, vpraša, kje je tista punčka, za katero je njegova stanovska kolegica ga klicala, da pride. Ura pol desetih zvečer. Gremo v ambulanto, kaj te boli, trebuh. Ok, bomo potipali. Joj, ne zdele, pravi dete, mene kakat!
Trije dohtarji pisano gledajo, jo nesem na stranišče, prinesem nazaj. Me zaslišijo, kaj je naredila, kako velika je bila klobasa, kakšne barve je bila, v enem kosu ali večih itd. Vse povem.
Povejo, da je tole pa tako atipično, da ne vejo, če je res slepič. Hvalabogu vzamejo kri in jo dajo v izolirnico. Priklopijo na vse živo. Reče ena zdravnica, evo, tlele ma pa mama stol, pa se kr usedte in boste z njo.
Vmes kliče oči, vpraša, če bi pikice papale jutri perutke, da pripravi kosilo. Sej res! Saj sploh nihče ne ve, kaj se dogaja! Rečem, lej, ne bomo nič jedli, mi smo na otroški kirurgiji, s tamalo je nekaj tako narobe, da še zdravniki ne vedo, kaj bi.
Aha. Kaj pa tavelika? Ona je zraven in me gleda z velikimi očmi. A pride oči pote? Neeee, jaz grem k Daretu. (takrat je bila prav zacopana v enega očijevih prijateljev, s katerimi smo bili res zelo veliko skupaj in je hotela na vsak način k njemu in njegovi).
U redu, reče oči, bom poslal Dareta in jo bom zjutraj jaz vzel.
Ob enajstih zvečer pride Dare, ga pripelje sestra noter, lej, oči je prišel. Pove ta velika, to ni oči, Daaaare je! In mu skoči v naročje. Bohsenasusmili, smo zmešani.
Ostaneva sami s tamiceno, vročina raste, dohtarji se vrstijo, gledajo, sprašujejo, se kunštvajo... Vprašam, zakaj srce neenakomerno trigira. Zaradi vročine. Predstojnik ob pol polnoči naroči sestram hladne obkladke, ki jih prinesejo in dajo na dete. Pride šef, reče, bemu kako pa to delajo in sam razporedi obkladke po telesu.
Pripeljejo prenosno mašino za slikanje pljuč. Zakaj pa to? Ker hočemo videti, zakaj težko diha
. Pljuča so čista, hvalabogu.
Kaj pa zdej? Zdej gremo na radiologijo, da z ultrazvokom pogledajo trebuh. Radiolog gleda, gleda, joj, pravi, meni se zdi, da bi znal biti slepič, ampak nisem stoposto. In gremo spet dol na kirurgijo.
In tako celo noč. Ko jo ta miljavžentič vprašajo, kje jo boli, reče mala, NE BOLI ME SPLOH!
Žejna sem, bi pila coca colo. (ker to se pri nas doma pije samo za tavelike praznike, kot poseben privilegij). Zdravniki tega ne vejo, jim kar sapo zapre: a coca colo bi pila?
?
Pride en abdominalni kirurg, pogleda, se posvetuje, pa drugi, pa tretji.
Naposled povejo, da ima za vnetje slepiča popolnoma netipične znake, poleg tega je premajhna, tako majhni še nimajo vnetja slepiča ponavadi. Ma nemoj. In kaj zdaj? Če ni slepič, je oni ne bi brez potrebe rezali.
Dete pa čedalje bolj apatično, ne govori več, samo še stoka. (to je eden tistih momentov, ko si želiš, da te kar ne bi bilo)
Dopoldan prosijo za dovoljenje za operacijo, ker :"nekaj moramo narediti, sicer...."
Po 36 urah budnosti grem domov pod tuš in lahko potem pridem nazaj, tačas bo že nazaj iz operacijske.
---se nadaljuje
Jana. Vse pravice pridržane.
