Moji Katiki...

Moja zlata Katika, danes mineva drugi dan, odkar se ti je dokončno ustavil srček in si za vedno zaspala. In pogrešam te tako močno, da se ne da povedat. Vem, upam, da je bila to zate odrešitev, ker so te ti napadi zadnje mesece in dneve vedno bolj izčrpavali. In kljub temu, da sem vedela, da se bliža tvoj konec, do zadnjega nisem hotela verjeti in misliti na to. Tudi ko sva, komaj in s težavo, prišli z zadnjega sprehoda in sem videla, da gre tokrat zares, da ne moreš in moreš priti več k sebi... ko si se samo zleknila v predsobi... nisem hotela verjeti, da so to tvoje zadnje minute in sekunde. Po eni strani sem upala, da si boš vsak čas spet opomogla in se postavila na noge, po drugi pa sem nekje globoko v sebi želela, da se ne bi več matrala. In sem te samo gledala in nisem vedela kaj naj... nisem te upala niti objet in te vzet v naročje. Nisem mogla verjet, da se res poslavljaš, saj si vendar zjutraj še normalno stala ob mizi in me fehtala za kak priboljšek ob zajtrku... in popoldne, ko sem prišla domov si me prišla pozdravit in pojedla si svoje kosilce... zvečer pa tak šok. Vem da si bila stara (skoraj 15 let)... ampak kaj je to proti skoraj dvajsetim letom, ki sta jih dočakali tvoja babi in mamica. Nisi več skoraj nič videla, slabo si slišala, ampak vseeno si bila bolj živahna kot marsikateri kuža, ki je dočakal tvojo starost.

Marsikaj sva preživeli skupaj... najboljša leta mojega življenja. Čeprav si bila vedno bolj samosvoja in zadržana (tipična tibetančica pač) si bila tako zelo moja... in ker sva si bili tako podobni, sva super shajali... meni so sicer včasih malo popustili živci, ti si včasih orto zatrmarila in sva si bili kvit. In ni minilo dolgo, pa sva bili spet naj frendici. Za marsikaj mi je žal, morda bi te morala leto nazaj, ko se začele tvoje težave, peljat k veterinarju... če bi ti lahko kaj pomagal, ampak sem se bala tega, da mi ne bo povedal nič dobrega. In zato te nisem te hotela dodatno matrat. Sprašujem in očitam si, da bi morala vsaj poskusit... ampak po drugi strani nekje v sebi čutim, da sem ravnala prav.

Zdaj ti je končno odleglo, meni pa je tako zelo hudo... in te tako pogrešam, tudi tiste stvari, ki so mi šle prej na živce. In mi je žal, da te nisem večkrat objela... tako, kot sva se znali objeti le midve. Ampak vem, prepričana sem da veš, kako zelo sem te imela rada, kako zelo si bila moja moja. Bodi zdaj srečna tam nad oblaki, kjer te čakata babi in mami... pa se vidiva nekoč nekje. Do takrat boš za vedno ostala v mojem srcu.

Do not stand at my grave and weep.
I am not there. I do not sleep.
I am the thousand winds that blow.
I am the diamond glints on the snow.
I am the sunlight on ripened grain.
I am the gentle autumn’s rain.
When you awaken in the morning’s hush,
I am the swift uplifting rush
Of quiet birds I circled flight.
I am the soft stars that shine at night.
Do not stand at my grave and cry.
I am not there. I did not die.