O psih

[Lanabela]

Bolje kupit pasemskega psa kot pa knjigo. Kupi zdravega mladiča iz dobre vzreje, izberi si zdravo pasmo, pa bodo računi za veta ostali na minimumu. Za "navadne" težave in preventivo si izberi dobrega veterinarja, ki ni predrag, taki so, samo najti jih je treba.
(seveda to ne pomeni, da posvojitev iz azila ni v redu, a če si nekdo želi pasemskega psa....)

[Nanook]

Kot so ze pred mano napisali kaksne splosne knjige o psih, ki bi kaj vec kot zgolj povrsno oplazila zdravstveni del, ni.

Za zdravje imam jaz Google (Scholar in Books), IVIS (International Veterinary Information Service), Messonnierjevo Natural Health Bible For Dogs and Cats, homepatsko Homeopathic Care for Cats and Dogs, pa Book of the Bitch. Za res strokovne knjige je (poleg google books) najpreprosteje pobrskat na vet. oddelku v Konzorciju. Ampak na racunaj na ceno 15eur. Rajsi se dodaj kaksno nulo.
Prehrana: enostavni sta knjigi od M. Segal (K9Kitchen in Optimal nutrition), bolj komplicirani in strokovni pa Canine and feline nutrition (Case, Carey, Hirakawa, Daristotle) in Home prepared dog and cat diets (Strombeck, dobis zastonj na internetu).
Kar se ucenja/solanja tice je pa spet odvisno od tega, katera smer te zanima; agiliti, trikci, ples s psom, frizbi, lovske zadeve,...

Ce pa bi te zanimala kaksna specificna zdravstvena tezava, sta scholar in books skoraj dovolj, ne potrebujes nujno kaksnega prirocnika, pod pogojem (jasno), da znas guglat. Vedno vec je open access journalov in vedno vec clankov je objavljenih na ta nacin +  tudi avtorji sami velikokrat fliknejo pdf na svojo spletno stran, tako da lahko do informacij prides tudi na ta nacin.

[Lanabela]

kakorkoli obrneš, je še najbolj zanesljivo imeti dobrega veterinarja, ki ti ne zaračuna vsakega pritiska na kljuko in ki ga lahko kaj vprašaš tudi po telefonu. Kdor nima res veliko izkušenj, naredi še najbolje, če mladiča ob prvih znakih bolezni popoka k vetu. ga še najmanj košta. je pa obstajala v slovenščini ena knjiga, v prodaji je zanesljivo ni več, naslov je imela en tak splošen moj pes ali naš pes, naši psi  ali nekaj podobnega, ki je imela za eno osnovno rabo povsem uporaben veterinarski del, kjer si po sistemu tabelic z simptomi prišel do vsaj do tega, ali moraš k veterinarju nujno takoj, ali lahko počakaš do naslednjega delovnega dne, ali pa gre za nenevarno zadevo, pri kateri lahko počakaš še malo dlje. V knjižnicah se to knjigo še prav gotovo najde.
Bo pa tisti, ki bi rad kaj naredil sam in prihranil denar nad laičnimi veterinarskimi priročniki razočaran: ne glede na to, koliko denarja odšteješ zanj in kako debel je, vedno na koncu piše,  da moraš k veterinarju.

[Pepsi]

Meni se zdi tale bolj verjetna: KAJ SE DOGAJA Z MOJIM PSOM? (v originalu: What's Up With My Dog?)

Avtor: Bruce Fogle, izdajatelj Mladinska knjiga 2003

Slika je tukaj, upam da lahko objavim:
http://www.emka.si/kaj-se-dogaja-z-mojim-psom/PR/32999,466

Ima za vsak problem po točkah  navedene in dobro opisane znake, tako da lahko razume tudi vsak začetnik in piše točno tako, kot je navedla Lanabela: v katerem primeru je treba k veterinarju takoj in kaj lahko počaka do naslednjega dne. 

Jaz še zdaj včasih kaj noter pogledam in bi nakup priporočila vsem, ne samo začetnikom.

[AndrazM]

Nanook hvala za linke, mi bojo zelo prav prišli...
Sicer vem, da je bolj "moralno", da posvojiš psa iz zavetišča ampak tam dobiš mačka v žaklu, kar se lahko konča z nesrečnim življenjem lastnika in psa.
Če kupiš psa od priporočenga rejca, lahko točno vidiš starše, in se da zelo veliko (seveda pa ne vse) zvedeti o mladiču od staršev... Tudi rejec ti da veliko začetno "dozo" znanja o pasmi ali celo mladičku, kar v zavetišču ne moreš dobiti, tako kvalitetno. Imam pa doma že dober mesec kuverto, ki se počasi polni iz dela štipendije, tudi imam ene 15knjig o psih iz knjižnice, ki jih pridno prebiram in berem veliko tudi na tujih forumih.
Kolega je posvojil mešanca in je imel zelo zelo veliko stroškov pri veterinarju zaradi takšnih in drugačnih zadev... pa nočem nič posploševati, sam ko hodi Murphy okol ravno tebe izbere in potem imaš 50€ za psa pa 1000€ za veterinarja, ali pa 500€ za psa, 30€ za veterinarja... Jaz bom pri rejcu vzel in upam na najboljše ter pripravljam na najslabše.
Drugače pa hvala za nasvete..

[AndrazM]

Nevem kaj si hotel s prvim citatom povedati? Upam da nisi prvič prebral to frazo...

[AndrazM]

Priznam, da nevem kako točno izgleda, ampak ne vidim načina, da ti povedo o prednikih ali o kakšnih dednih bolezni. Predvidevam, da samo jamčijo da pes ni agresiven ali kaj podobnega in ni (trenutno) bolan...

[fižolova župca]

Zgleda tako, da hočejo (v dobrih zavetiščih) precej vedet o tebi, ker je pri psu s preteklostjo sploh pomembno, da se najdeta dva prava. Pa tudi sicer so edini, ki kaj vedo o karakterju psa (dejansko vedo, ni to kar nekaj, večina biva tam dovolj dolgo in videli so jih že toliko, da jim je jasno, kaj za eno žival imajo pred seboj). Glede karakterja si torej lahko kar dobro obveščen.

Glede zdravja bi si pa jaz ne upala kar propagirat zdravih zavetiških, sej je lepo in se sliši romantično, ne vem pa če je realno. Človek, ki je pripravljen posvojit, mora bit v tolko 'poseben', da ne išče perfekcije ne glede barve in značajskih lastnosti kot tudi da je pripravljen na kak zdravstven problem in ga je sposoben psihično in finančno požret. Reklamacije psa iz zavetišča si recimo ne predstavljam, pri rejcu pa doživiš celo vračilo dela kupnine (poznam osebno enega takega, čeprav jih v splošnem najbrž ni glih na tone). Torej, kako je lahko pes iz legla z narejeno DNK analizo ali vsaj s premišljeno vzrejno kombinacijo isto kot nek nevemoodkod kosmatinec? Pomoje ni, pa konec, pa če nam je to všeč ali ne. Za vaške fifije bi še pogojno kupila tole, za tiste pasmi podobne pa ne, ker so praviloma iz sumljivih rej, čipirani in v normalne roke predani nekako ne pristajajo vsak dan tam (rod. brez vzrejnih, raznorazni šteparski, nerodovniški, ki so bli v prejšnjih generacijah izločeni in niso pod kontrolo pa ja...).

AndražM, jaz mislim da mora dejansko bit prav vsak bodoči lastnik psa pripravljen na bolezni, ker vedno lahko udari ven kaj genetskega, včasih je bolezen tudi stvar slučaja ali ga pa sam userješ in ti zboli. Strah pred tem, da boš v zavetišču fasal strašno bolnega in nepreverjenega je po mojem pretiran, je pa res da ziher ne moreš bit in če si želiš naredit ob dejstvu, da si življenje obogatiš z nečem tako fajn kot je pes, naredti nekaj 'moralnega' (kot praviš sam), pač požreš ta riziko.

Lunca, ne gre zato, ali je precej vzrediteljev odgovornih, itak da imaš zaslužkarje in nakladače, pri enih pasmah mogoče več, pri drugih manj, imaš pa možnost samostojnega vpogleda v pretekle generacije, pridobivanje informacij od drugod ipd. Pri zavetiških se temu pač odpoveš. Pač dobiš in imaš rad, kar pa tudi ni tako slabo - kot je med drugim vidno iz precej zgodb tule gor.