Zdravje rodovniških psov

Pozdravljeni!

Sem nova na tem foumu. Do sedaj še nisem imela psička. Vedno bolj pa se zanimam za nakup Cavalier King Charles španjela

. Imela bi namreč družinskega psa, ki bi živel v stanovanju in ne bi imel preveč zahteven temperament, saj sama še nimam izkušenj, zato ne bi rada imela psa, kateremu ne bi bila kos. Ta pasma mi je tudi sicer že dolgo všeč, zadnje pol leta pa sem nabirala več informacij na splošno o psih ter tudi bolj specifično o te pasmi. Zdi se mi, da bi bila ta pasme zame primerna, saj sem veliko doma, me ne moti razčesavanje dlak, ne bi imela težav s sprehajanjem psa. Psa ne mislim imeti za vzrejo ali za pasje razstave. Šla pa bi z njim v pasjo šolo (bolj zato, da se sama naučim, kako je potrebno vzgajati psa) in se morda udeleževala agility tekem. Prebrala sem tudi članke iz strani mojpes.net. Postalo mi je jasno, zakaj je pomembno, da ima pes rodovnik.

Vendar nečesa ne razumem najbolje. Upam da me ne boste preveč napadli, a s tem še nimam dosti izkušenj sram

. Brala sem veliko zgodb, kjer so ljudje kupili psa brez rodovnika in se je kasneje izkazalo, da gre za bolne živali. V teh zgodbah so toplo priporočali nakup rodovniškega psa, da bo le ta zdrav. Pred kratkim pa sem gledala dokumentarec, ki je govoril o rodovniških pasemskih psih. V tem dokumentarcu so navajali, da so standardi za pasemske pse neustrezni. Da so na razstavah pasji mutanti, da standardi ne ustrezajo anatomiji psov in da so zato razstavniški psi daleč od zdravih psov. To niso moje besede, da me ne bo kdo napadel. Le ponovila sem, kaj sem slišala v tem dokumentarcu. Navajali so zlasti nemške ovčarje, ki imajo zadnje noge že tako kratke, da zelo težko hodijo, pa vseeno tak pes zmaga na lepotnem tekmovanju. Govorili so o tem, da so nekatere pasme skozi leta postale čisto drugačne kot so bile, da ne morejo več normalno dihati ipd. Omenjali so tudi, da vzreditelji uspavajo pse, ki so popolnoma zdravi, a imajo lepotno napako (npr. nezaželeno obarvanost kot so beli boksarji ali beli nemški ovčarji). To se mi zdi resnično nemoralno.

Največ govora pa je bilo o tem, da imajo pasemski psi z rodovnikom veliko genetskih bolezni. Za kavlirčke so navedli podatek, da do 11. leta skoraj vsi umrejo zaradi srčnih motenj. Prav tako naj bi 30-40% kavalirjev trpelo za boleznijo v angleščini imenovano Syringomyelia (ne vem kako se temu reče v slovenščini). Na splošno so bili pasemski psi predstavljeni kot izjemno bolni.

O tem sem govorila tudi z nekaterimi vzreditelji, ki so mi rekli, da če želim utrjenega psa, naj imam mešanca. Kako je potem s tem, da naj ne bi kupovali nerodovniških psov? A je potem razlika v rodovniških in nerodovniških psih v tem, da za rodovniške lahko v naprej napoveš od česa bodo umrli, kar je pri mešancu težje?

Sama si predvsem želim zdravega psa, ki ne bo potreboval dnevno štirih tablet, da bo živel dokaj znosno življenje. Vseeno mi je, če ni pravilo obarvan ali ima kakšno kozmetično napako. Vendar sploh ne vem več, komu naj zaupam. V omenjenem dokumentarcu, sem dobila tak občutek, da vzreditelji skrbijo le zato, da bo njihov pes lep, da bo dobil naslove iz razstav, ni pa važno če bo pes bolan. V Angliji naj bi tako parili pse z razstav, ki so imeli Syringomyelio, saj baje ni potrebno, da je na razstavi pes zdrav.

Zanima me tudi nekaj o linijskem parjenju, torej parjenju znotraj sorodstva. V nekaterih virih sem zasledila, da se tako večajo možnosti za genetske bolezni, drugje pa, da se tako oplemeniti pasma, da se dobi boljše primerke neke pasme. Zdaj res ne vem, kaj je res? Če to, da dobiš bolj tipične predstavnike pomeni, da se vzreditelji ne ozirajo na zdravstveno stanje kužkov in je pomembna le lepota, potem definitivno ne bi želela imeti psa linijske vzreje. Brala sem tudi, da se s tako vzrejo izgublja širši genski material pasme in se prenašajo naprej le nekateri geni, zato naj bi se pasme skozi desetletja močno spreminjale (npr. jazbečarji naj bi imeli vedno krajše noge, basset hound naj bi imel vedno daljša ušesa in vedno bolj zgubano kožo na nogah, majhne pasme naj bi imele vedno bolj potlačene gobce,...). Vse to naj bi bili lepotni ideali, vendar me zanima, zakaj se skuša doseči take ideale, če je psom življenje v takih telesih težje? S prekratkimi nogami, verjetno trpi hrbtenica. Ušesa do tal verjetno tudi niso nekaj najbolj prijetnega za psa. Potlačeni gobci, kjer pes stalno hrope, verjetno tudi ni nekaj najboljšega za pasmo. Tako se sprašujem, kdo bolj škoduje pasmi? Registrirani vzreditelji? Ali tisti, ki to niso in pse bolj ali manj parijo po naključju v domači kuhinji. Seveda to verjetno ni optimalno za pasmo, ampak vseeno ne vzredijo načrtno pasje mutante, ki bodo imeli zdravstvene težave, bodo pa nadvse lepi primerki pasme. Kako je to možno? In taki ljudje se smatrajo za ljubitelje živali.

Možno je tudi, da sem napačno razumela videno v dokumentarcu glede na moje pomanjkljive izkušnje, zato prilagam link, kjer si lahko vsak pogleda več o tej temi in poda svoje mnenje: http://topdocumentaryfilms.com/pedigree-dogs-exposed/

Vesela bi bila tudi nasveta, kako izbrati zdravega kavalirčka. Glede na dokumentarec je 99% kavalirjev bolnih. Je to realen podatek? Če je, potem je resnično škoda te neverjetne pasme Sad