zakaj živali sploh obstajajo?

[Nanook]

Mislim da pomaganje nima veze z razumevanjem trpljenja. Lahko cist enako razumes trpljenje ene antilope, ki jo je ujel gepard ali trpljenje svojega psa, ki ga je zbil avto. Sam menda ni treba razlagat, zakaj bos pustil geparda in antilopo pri miru, psa pa odpeljal k vetu, da mu pomagal?

[moksa]

Ja, seveda da se Kar naprej se. Z vsako ubito bolho in klopom se. Nisem nikjer sodila o tem kaj je prav in kaj ne, ampak poseg še vedno je.
Če recimo pobereš ptiča in se za pomoč kaj in kako z njim, obrneš na ptičarje, je po mojih izkušnjah prvi odgovor vedno "tam ga pusti".

Torej kaj? Enim pomagat, drugim ne oz. zakaj je lažje razumet trpljenje enih in dopustit trpljenje drugih? Lastovka, ki se je pred dobrim tednom odločila svoje življenje končat pri meni še predno bi ji bila lahko nudena ustrezna pomoč ni bila videt kot da ne bi trpela. In sem prepričana, da nič manj ne bi trpela puščena tam. Bi bla pa verjetno futer kakšni mački...

Nisem biolog, zato moje mnenje ni kaj prida merodajno , ampak temu in podobnim vprašanjem ne bomo najbrž nikoli našli odgovora, pa če se na pol damo. Iz čisto enostavnega razloga: nismo mi tisti, ki se jih rešuje ali ne rešuje, torej se kvečjemu lahko zgolj trudimo, da bi razumeli, kaj je prav in kaj ne in se potem temu primerno ravnamo. Ob tem, seveda, da se res potrudimo in prisluhnemo stroki, ker čisto vsak čisto vsega res ne more vedeti in včasih - v želji pomagati - lahko narediš več škode kot koristi.
Vidiš, mogoče je tisti ornitolog imel prav, ker lastovka je tako ali tako umrla in z njo bi se kvečjemu lahko kakšna prostoživečka ali pa kuna najedla, tako pa je šla nekako v nič, grdo rečeno.

Kar se pa bolh in klopov (pa garij, glist, trakulj, filarij in ostalih frajerjev te sorte) tiče, sorry - tako kot z bakterijsko okužbo: raje antibiotik, kot da zmagajo bakterije
Da bi pomagala klopu prej kot psu ali mačku - lahko noč   Prav z veseljem jih tamanim, pa mačje in pasje gliste tudi - evo jim to: 

[Nanook]

Saj je.

[Nanook]

Saj ravno to je; ne bodo sli preganjat geparda stran in operirat antilope, da bo potem skakljala naokrog. Ne bodo. Pa bi lahko, ampak ne bodo. Ker ni prav.

[Lanabela]

Pri ptičih je tako, da jih je VEČINOMA res bolje pustiti pri miru - imajo tako hiter metabolizem, da če je z njimi kaj resno narobe, so mrtvi prej, preden pridejo do konkretne pomoči. In mladiči, ki še niso operjeni, če so enkrat na tleh, so izgubljeni, ne glede na ves trud. In večinoma jih pustim pri miru. Se pa sem ter tja kdaj najde kakšen, za katerega se mi zdi, da bi se mu dalo pomagati. In pomagam. Odkar je azil, je to veliko  lažje (če nimaš česa lovnega, če imaš se moraš znajti sam). Eno parkrat je prav lepo uspelo. Če se bo zaradi tistih par tičov, ki so preživeli, pa menda ne bi smeli, evolucija na glavo postavla pa naj se, buh pomagaj.

Ps: če vrana kosa že ujame, ga ji ne bom vzela. Sem jim pa enkrat vzela mlado postovko, ker se mi jo je zdelo škoda. In je preživela. Ja kaj pa zdaj? Naj si lase populim za kazen, ker sem se vmešala?

PPs: če se ti škoda zdi, da bi šlo tisto trupelce od lastovke v nič, ga pač vrzi ven - glihko ga  bo kdo požrl, kot če bi tam na licu mesta poginila.

[Lanabela]

In ravno tako velikokrat te najdene in poškodovane živali od tam dol gledamo na tv ju v dokumentarcih kako jih pa ne pustijo pri miru in jim pomagajo. Pač kakor kje, kakor kdaj in kakor kdo.

Načeloma se strinjam, da se v divjini v nič ne vtikamo. Dvorišč, vrtov travnikov in njiv nimam za divjino, v katero se ne sme vtikati.

[Nanook]

No, sej v koncni fazi se itak strinjamo.

[Alba]

Zmožnost odločanja - morda se živali odločajo na drugačen način. Morda iz gnezda leti ptič, ki je bolan in tako ali tako ne priživel. Vemo, da gre volk, ki je bolan ven iz kardela...